Čustvena lakota
»V ponedeljek sem si rekla, da ne bom več jedla sladkarij in mastne hrane – evo, pa sem se danes (v četrtek) že pregrešila! Zakaj se ne morem zadržati? Pojedla sem celo pico, za povrh pa še velik kos čokoladne torte. Tako mi je pasalo. Prav zadišal mi je tisti vonj po pici. Imela sem težek dan. Bila sem utrujena in čisto na koncu z živci. Rabila sem nekaj, da me dvigne. Preprosto rabila sem. Po tem mi je bilo seveda totalno grozno! Jedla sem hitro in preveč. Počutila sem se nažrto. Trebuh me je bolel in hlače so me tiščale. Bila sem kot balon. Najraje bi vse nekako spravila ven. Tako sram me je. Sploh se ne znam zadržati. Kar na jok mi gre. Smotana sem. Počutim se tako samo. Poraženo. Zakaj? Zakaj nisem boljša? Tako me je sram … Ne gre. Ne znam. Dajem vse od sebe pa ni dovolj. Tako žalostna sem. Tako razočarana nad sabo.«
Piše: Katja Z. Istenič
Tako je svojo težko izkušnjo pred meseci opisala ena izmed mojih klientk na terapiji, ki se je strinjala, da njeno izkušnjo delim. V odnosu do hrane je pogosto doživljala globok občutek sramu, krivde in nezadostnosti. V nekem trenutku ji je bila hrana edina uteha, v drugem pa največji sovražnik.
Klientka se je ujela v začarani krog. Ko se je počutila izčrpano ali razdraženo, je posegla po hrani. Za zelo kratek čas ji je bilo lažje. Ob prvem ugrizu pice je pozabila na stvari, ki so jo obremenjevale. Ko pa je bila najedena, je začutila močen val krivde in sramu. Jezila se je nase in bila do sebe v mislih neprizanesljiva. Posledično se je počutila še slabše.
Pogosto mislimo, da jemo, zato ker smo lačni. A še zdaleč ni nujno vedno tako. Pogosto nas v hrano vodijo dejavniki, ki z lakoto sploh niso povezani. Kot smo videli v primeru klientke, po hrani lahko posežemo zaradi čustev. Mogoče se počutimo utrujene, jezne, pod stresom, zdolgočasene, osamljene ali žalostne. V ameriških filmih recimo pogosto vidimo glavne junake, ki posežejo po sladoledu, ko se z nekom razidejo in potrebujejo tolažbo. Pogosto se s hrano skušamo svojim čustvom izogniti oz. jih potlačiti. K hrani pa se ne zatečemo le kadar se počutimo na tleh. Po hrani pogosto posežemo tudi, kadar se želimo nagraditi ali kadar kaj proslavljamo.
Vsakič, ko posežemo po hrani in v resnici nismo lačni, gre za čustveno lakoto. Prepričana sem, da ste jo že kdaj izkusili. Morda jo izkušate zelo pogosto. Dobro je vedeti, da v tem niste sami in da to o vas ne pove prav nič slabega. Če opazite, da vas čustvena lakota omejuje, to vsekakor lahko spremenite.
Vabljeni ste na delavnico POLN KROŽNIK, A PRAZNO SRCE?, kjer se boste naučili, kako s preprostim trikom prepoznati za kakšno vrsto lakote gre. Poleg tega boste osvojili tudi zelo uporabno tehniko, s katero se boste čustveni lakoti lahko učinkovito uprli.
- Kako odreagirati na otrokovo stisko? - 24. 4. 2020
- Samopoškodovanje – 5 napak, ki jih naredimo starši - 24. 4. 2020
- Moj otrok se samopoškoduje, kaj naj naredim? - 24. 4. 2020
