Anonimni bralki: moja mama pravi, da sem slaba mama in jaz pa se s starši zelo dobro razumem

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Anonimni bralki: moja mama pravi, da sem slaba mama in jaz pa se s starši zelo dobro razumem

Ker sem dobila nekaj anonimnih vprašanj, sem se odločila, da bom na njih odgovarjala na tak način.

Anonimna bralka #1: Moja mama pravi, da sem slaba mama

Pišem vam v zvezi s temo, ki ste jo odprli v skupini Odgovorno starševstvo – o odnosih med odraslimi otroci in starši. Gre za to, da me že celo življenje bremeni odnos z mamo. Stara sem 37, imam svojo družino, dva mala otroka, 2 leti in 6 mesecev. Sem precej utrujena od vseh obveznosti, slabo počutje in grozen odnos z mamo pa mi je pripeljal še diagnozo slabo delujoče ščitnice.

Gre za to, da se moja mama vtika v vzgojo mojih otrok, v odnose s partnerjem, v vse kar sem. Že celo življenje ne komunicirava na enaki frekvenci. Sem popolnoma neslišana. S tem imam občutek nespoštovanja. Ne upošteva mojih želja. Ne sliši mojih prošenj. Dela vse tisto, kar se njej zdi prav, meni pa pravi, da sem slaba mama.
Moja krivda je, da ji ne znam ali ne upam jasno postaviti mej. Proti njej se počutim izjemno nemočna in šibka. Strah me je lastne mame, ki tepta mene, moje občutke in moja čustva. Pravi, da sem slaba mama, ker dojim. Pravi, da sem slaba mama, ker otrok nima dudike. Slaba mama sem, ker otrok nima flaške. Vedno jima kupuje sladkarije in neuporabne igrače. Ne upošteva, da tega ne želim.

Izgubljena sem, ne najdem izhoda iz tega odnosa. Umikam se, poskušam se izogniti situacijam, da smo skupaj a vem, da to ni rešitev. Z veseljem pričakujem kako idejo. Vem, da nje ne morem spremeniti. Poskusila sem že marsikaj, a je slabše in slabše. Na koncu sem namreč jaz zagrenjena, sitna in nervozna, tega pa res ne rabim, niti zase, niti za svojo družino.

Odgovor:

Draga mamica,
Žal mi je, ko berem, da vam lastna mama pravi, da vi niste dobra mama. Da vas na starševski poti ne spodbuja in vam stoji ob strani, da ne vidi, kako se trudite in kako komaj še zmorete.

Vidim pa tudi, da vam je na teoretični ravni vse jasno. Veste, katere rane sta dobili: neslišana, nespoštovana, nevredna. Veste, da težko postavite meje. Veste, da vas je strah. Pri rezanju popkovnice se jo je najprej potrebno sploh zavedati. In vi se jo. Veste, da nimate razčiščenega odnosa z mamo. Vendar vam vse vedenje ne pomaga prav dosti, ko pride do konkretne situacije. Zato ker takrat odreagira vaš avtonomni živčni sistem, tisti del, ki se vklopi v nevarnosti. Ta del ne razmišlja, samo reagira, saj je zanj situacija pač nevarna!

Kako se torej lotiti take situacije?

Z delom na sebi. Najprej z ozaveščanjem vzorcev (tu so vam stvari jasne), potem s predelovanjem. Pri tem lahko pomaga pisanje, pogovor ali psihoterapija.
Pri pisanju samo pustite, da se vse, kar je v vas izlije na papir. Verjetno bo najprej usmerjeno na druge, na dogodke, ki so se zgodili, prej ko slej pa pisanje usmerite nase. Kako ste se ob tem počutili, ob kje so vam ti občutki poznani, kakšne zgodbe so se zbudile.

Tudi, če o tem govorite, svetujem, da že na začetku prosite sogovornika, če vas lahko samo posluša, brez prekinitev, brez nasvetov, brez podvprašanj ter da tudi na koncu podeli samo to, kar se ga je dotaknilo. Podporna mreža ljudi je več kot dobrodošla, ko predelujemo svoje zgodbe. Psihoterapijo pa izberite tako, ki je usmerjena na telo, čustva in občutke, ne zgolj na zgodbe in besede. Tudi postavljanje mej je pomembna tema. O njej bom še pisala, zato se tokrat ne bom spustila vanjo.
Na koncu pa bi vam povedala še nekaj, kar imam občutek, da že sami slutite.

To, po čemer ste najbolj hrepeneli in vam vaša mama ni zmogla dati, si boste kot odrasla ženska morali dati vi sami. Delati boste morali na tem, da boste sami sebe začenjali slišati in se spoštovati ter upoštevati. Pri marsikateri mami je to, da se začenja slišati in upoštevati že to, da upa zaznati, da je utrujena, zaspana, lačna ali žejna in da za to poskrbi. Zdi se mi, da bi tudi vi utegnili biti v tej skupini. Šele ko boste vi sami sebe res jemali resno in spoštljivo, bosre lahko postavili meje tudi svoji mami.
Vse dobro želim.

Anonimna bralka #2

Pozdravljeni, veselim se izvedeti kaj več o temi. Bi morda lahko povedali tudi kaj o odnosu med starši in otroci, ki s(m)o že dolgo na svojem pa še vedno radi pridemo domov, pogosto vidimo / slišimo starše in jih tu in tam povprašamo za mnenje? Iz uvodnika sem namreč dobila občutek, da mora biti ta drugi rez popkovine nekako dokončen, meni pa se to kar ne zdi prav. Se strinjam v tej meri, da greš na svoje, se postaviš na lastne noge, ustvariš svojo družino in sam rešuješ svoje probleme, ampak ko (sebi in drugim) dokažeš, da zmoreš, ne vidim nič slabega v tem, da se s starši spet zbližaš na drugačen način in jim kako povrneš za njihovo skrb in vse ostalo. Recimo jaz grem v kratkem za nekaj dni na morje s hčerko in mami in se zelo veselim tega. Malo zaradi tega, ker bo po napornem vsakdanu malo odklopa več. 

Odgovor:

Hvala, hvala in še enkrat hvala za tale komentar!
Želela bi si, da bi veliko več odraslih otrok imelo tak odnos s svojimi starši kot ga imate vi.
To je odnos, kjer med starši in otroci je stik. Kjer so starši otrokom pustili odrasti in kjer so tudi otroci zmogli narediti ta korak. To je odnos, kjer popkovnica je prerezana in kjer se lahko vzpostavijo novi, enakovredni odnosi, ki temeljijo na ljubezni in spoštovanju. In kako je z rezanjem popkovnice v takih primerih?

Tudi težko. Kajti rezanje popkovnice pomeni narediti spremembo, spremembe pa so po pravilu težke, ker pogosto zaključimo eno obdobje in se odpremo drugemu. Zaključiti moramo otroštvo in mladostništvo in zakorakati v odraslost, kar je že samo po sebi težko. Vendar je to, da gremo naprej in da se spreminjamo, del življenja. Vsako življenjsko obdobje je drugačno in s tem povezano z določenimi spremembami.

Pri prehodu v odraslost se moramo postaviti na lastne noge, tako kot ste zapisala in to obdobje je praviloma turbulentno. Prinaša zaključek šolanja, zaposlitev, ustvarjanje družine, selitev. Prinaša plačevanje položnic in skrb za tehnični pregled, prinaša kredite in njihovo odplačevanje, prinaša odgovornost za poln hladilnik in za naročanje pri zdravniku, prinaša skrb in odgovornost za dojenčka, …

Tudi odnosi s starši so v tem obdobju turbulentni, oboji se šele navajamo na nove vloge. Starši morajo v tem obdobju res spustiti in za mnoge je to pretežko, ker kar naenkrat nimajo več smisla, se ne počutijo več koristni, želijo še nekaj »popraviti« pri vzgoji … Kar vse kaže zgolj na to, da sami niso uspeli res odrasti. Ko pa te turbulence minejo, ko je popkovnica prerezana, se lahko začne čisto drugačno obdobje, čisto drugačen stik, drugačen odnos med odraslimi otroci in njihovimi starši. Odnos postane bolj prijateljski, na enaki ravni. Čuti se spoštovanje, ljubezen, prijateljstvo, obojestranska naklonjenost. V takih primerih je skupno preživljanje prostega časa nagrada, veselimo se obiskov, skupnih kosil in aktivnosti, načrtujemo počitnice in izkoriščamo čas, ki ga še imamo skupaj.

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor