Otrok kriči, jaz pa tudi

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Otrok kriči, jaz pa tudi

Piše mag. Ana Bešter Bertoncelj, psihoterapevtka in Imago terapevtka

Starši velikokrat začnemo kričati in iztirjamo zato, ker ima otrok čustven izbruh. Lahko se otrok vrže na tla, lahko se jezi, lahko je besen, lahko joka, ker se je udaril, ampak starša to »spravi na obrate« in začne kričati še on. Pravzaprav imata čustven izbruh oba. Otrok in starš. Vendar starši zase vedno najdemo opravičilo, da kričimo zato, ker otrok ne posluša, ker ne uboga, ker je to vzgojno, ker moramo pokazati, da smo mi glavni in če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda.

Sama bi tukaj ločila dve vrsti kričanja na strani starša. Če starš kriči, ker misli, da je to prav in vzgojno, potem tak starš potrebuje informacijo, zakaj kričanje, kritiziranje, kaznovanje in udarci niso vzgojni in kaj ob tem otrok doživlja. Največkrat strah, sram, čuti da je »on narobe«, predvsem pa izgublja zaupanje v starša in prekinja se stik med njima. Se da drugače? DA. To ne pomeni, da otroku popuščamo. To pomeni, da mu postavljamo jasne in zdrave meje, da upoštevamo, kaj je glede na njegovo starost zmožen že narediti in da razumemo, da so čustveni izbruhi priložnost, da mu pomagamo do samoregulacije, kar vodi do pomembnih izkušenj, ki mu bodo kasneje v življenju pomagale, da se bo lahko umiril sam.

Druga skupina staršev, ki kričijo na otroke, pa vse to že ve, pa se vseeno zgodi, da kdaj kričijo. Te starši ne potrebujejo informacij, ampak potrebujejo prav to, kar bi morali v teh trenutkih učiti otroke – večjo kapaciteto za samoregulacijo. Gre za to, da starš v teh trenutkih sam reagira, sam ima čustven izbruh in ni zmožen ostati miren, hkrati pa vztrajati pri svoji meji. Zakaj? Morda otrok pritiska na staršev otroške rane, na njegove sprožilce, morda ta starš kot otrok ni imel ob sebi starša, ki bi mu pomagal čez lastne frustracije do pomiritve, ampak je tudi on dobil izkušnjo, da je starš kričal nanj, namesto da bi mu pomagal, da se pomiri. Tak starš torej potrebuje podporo. Najprej v obliki razumevanja, kaj se z njim dogaja (ta teden je posvečen temu), potem podporo, ker po navadi ko se starš umiri, čuti krivdo, potem pa še podporo, da najprej starš poišče načine, kako si lahko pomaga do umiritve in kako lahko razširi ta zmožnost, da »ne pade ven« prehitro. To je za starša težka naloga, je pravzaprav pot osebne rasti, ampak če starš zmore konflikte (večino časa) reševati umirjeno, ljubeče, a hkrati odločno, je to odlična popotnica za otroka, ki ob njem sam ponotranja te pomembne mehanizme, kako ravnati z lastnimi čustvi in občutki.

Kaj lahko narediš namesto kričanja, kadar kriči tvoj otrok? Lahko ga Ljubeče poslušaš. Orodje Ljubeče poslušanje – 7 korakov kaj narediti, ko ima otrok čustven izbruh, pa si lahko prenesete tukaj:
darilo

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor