Zakaj tako pogosto jokam?
“Moj problem je, da zelo pogosto jokam. Ob vsakem najmanjšem novem uspehu moje hčerke mi gre od veselja in ponosa na jok. Prav tako jokam oz. se težko zadržujem ob vsakem resnem pogovoru z bližnjimi (npr. o prihodnosti, o stanovanjskem problemu ipd…). Težko zadržujem jok npr. tudi pri zdravniku, pa niti ni potrebno da se moram pogovarjati kaj zelo pomembnega, resnega, meni gre prav hitro na jok in sploh ne razumem zakaj. Najbolj pa me je groza, ker nas septembra čaka uvajanje v vrtec.
Zavedam se, da moramo starši pokazati kako smo “močni”, otrokom predstaviti vrtec kot super stvar, ne pa da sami zraven jokamo. Pa da ne bo pomote, popolnoma zaupam vrtcu in vzgojiteljicam, vem da se imajo otroci tam super in kar se tiče samega vrtca me sploh ne skrbi in sploh nimam pomislekov. In pri tem ne znam opisati svojega joka zakaj se pojavi. Ja, deloma zaradi tega ker hčerka odrašča, sem vesela in ponosna na njo.
Včasih grem res že sama sebi na živce, tudi če se trudim nekako pripraviti na “pomemben dogodek/pogovor”, mi gre težko skozi brez joka. Morda je problem v moji zgodovini. Odraščala sem v nič kaj popolni družini, odnosi niso bili nikoli kaj preveč dobri. Trenutno še živimo z mojimi starši v isti hiši, zaradi nesporazumov (predvsem z mojo mamo) sem se pred meseci dvakrat odpravila k terapevtki, da mi je nekoliko pojasnila stvari (pogovarjali sva se predvsem o moji družini in naših odnosih).
Prosila bi za nasvet kako naj si pomagam, kaj naj storim, kako naj se prepričam/pripravim, da ne bom jokala za vsako malenkost.”
Psihoterapevtka Maja Koren Kocjančič odgovarja
Draga mlada mamica.
Zelo pozdravljam vašo odločitev, da ste poiskali psihoterapevtsko pomoč. Učenje ustreznega izražanja čustev je proces, ki terja potrpežljivost in sočutje do sebe. Bistvo učenja čustvene pismenosti je sprejemanje emocije in zavedanje, da imamo moč za odločanje o tem na kakšen način neko čustvo izrazimo (ali pa tudi ne). Kar je obratno mitu oziroma pogostemu prepričanju »da imajo čustva nad nami moč in da nas preplavijo in se nam dogajajo«. (Več o čustveni pismenost sem že pisala). Iz zapisanega sklepam, da je jok način s katerim vstopate v situacije, ki vam predstavljajo odgovornost- resni pogovor z bližnjim, obisk zdravnika, uvajanje v vrtec in se v njih počutite neprijetno in najverjetneje občutite tesnobo. Žal imam premalo podatkov za tako imenovano opredelitev težave in diagnostiko.
Vsako čustvo ima svoj namen, funkcijo in ga lahko razumemo tudi kot sporočilo. Kako se vaši bližnji odzovejo na vaš jok?
V naši kulturi je žalost razumljena kot »žensko« čustvo, jeza pa kot »moško«čustvo.Tekom odraščanja starši s svojimi prepovedmi ali dovoljenji krepijo ali prepovedujejo določeno čustvo. In deklice se pogosto naučijo, da »morajo« za dosego svojega cilja za-jokati, da jim bližnji potem izpolnijo njihovo željo.
Jokavost je lahko tudi odraz močne zaskrbljenosti, ki je povezana z nekim pomembnim dogodkom v prihodnosti, kot je lahko odhod otroka od vrtec in »ločitev« od mame. Svetujem vam, da o tej temi spregovorite s svojo psihoterapevtko. Otrok ob prehodu v vrtec ne potrebuje popolne in močne mame, vi ste zanj dovolj. Potrebuje pa osebo, ki mu bo nudila občutek varnosti in umirjenosti.
In tega se lahko naučimo (psihoterapija, čuječnost, čustvena pismenost). Srečno na vaši poti!
- Kritiziramo vedenje in pohvalimo otroka - 23. 11. 2018
- Priden/pridna si! - 21. 11. 2018
- “Si pa res cmera!” - 21. 11. 2018