Prosim, rad me imej

Prosim, rad me imej

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Rada bi, da me poljubiš, objameš, mi poveš, da me imaš rad. Rada bi, da bi to čutila vsak dan, znova in znova. Rada bi, ne le, da me imaš rad, ampak da mi to tudi pokažeš tako, da bom to videla, razumela, čutila. Rada bi, da sem zate najbolj dragocena, da sem zate edina, nepogrešljiva, nenadomestljiva. Rada bi, da se ob tebi počutim varno, zaželeno, sprejeto in vredno. Rada bi, da mi to pokažeš vsak trenutek, vsako sekundo, da je vsak tvoj dih prežet z mislijo name.

To bi rada, vendar vzamem veliko manj. Sprejmem veliko, veliko manj. Pa mi daš vsaj to? Mi daš vsaj tisto malo, kar res potrebujem, da ob tebi lahko diham? Mi daš vsaj tisto malo drobtinico, da se lahko nahranim?

Žalostno je, da marsikatera ženska pristane na tako zelo, zelo malo, da se celo življenje utaplja v pomanjkanju ljubezni. Vendar tega sploh ne vidi, ker je tako navajena. Ne le iz tega odnosa. Prejšnji je bil ravno tak. Morda še slabši, zato se ji zdi ta kar v redu. Pa prejšnji? Ravno tako prazen in nenasiten. In tako je že od nekdaj.

Iz ranega otroštva je prinesla nenapolnjen vrč ljubezni, ki ga polni. Vendar ne ve, da je ta vrč tako zelo, zelo majhen, da bi ga napolnila že z jutranjo roso, če bi šla na travnik. In ne ve, da vrči niso vsi enaki. Da so eni zelo majhni, drugi večji, lahko pa so zelo veliki. In da je velikost vrča odvisna od izkušnje, koliko ljubezni je nekoč dobila. Vendar ne glede na to, s kakšnim vrčem po svetu hodiš, ga lahko povečaš. Lahko raste in raste in raste, le začeti moraš verjeti, da si to zares zaslužiš. Nihče ti ne more natočiti veliko ljubezni v majhen vrč.

Najprej moraš dovoliti, da vrč zraste, potem se bo zagotovo našel kdo, ki ti bo vanj nalil, kar si želiš in kolikor si. Vendar kakor se vešče zaletavajo v luč, ki jih le ožge in ničesar ne da, se ženske kar naprej zaletavamo v moške, ki nam ne morejo dati dovolj. Ker ne zmorejo. Ker je tudi njihov vrč majhen. Zato smo jih izbrale. Ker nam je to domače. Vendar mislimo, če jih bomo prisilile, da bodo povečali svoj vrč, da bodo lahko napolnili našega. Zato kričimo, sitnarimo, težimo. V bistvu pa le boli, ker vsega tega ni. Vendar tudi če povečajo svoj vrč, bo naš še vedno majhen.

Zato negujmo svoj vrt in večajmo svoj vrč, zalivajmo se z ljubeznijo do sebe, gojimo lasten občutek vrednosti in sprejmimo same sebe. To je pot. In to edina. Morda pa to potrebujejo tudi moški? Ne vem, morda je na drugi strani prav tako samotno, če vsega tega ni.

Kolumna je bila objavljena v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 3.8]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor