Ne potreba po ugodju, temveč odnosu

Pobeg v hribe, planinski izlet ali gorsko doživetje je odlična izbira, če želite svoji družini, vam, partnerju in otrokom podariti spomine za celo življenje. Takšne najlepše, ki se usidrajo globoko v srce in v nas pustijo sledi. Igrive in srčne, takšne, s katerimi so dnevi prihajajočega tedna lahkotnejši.

Ko se odločate za primerno planinsko turo oziroma destinacijo izleta, imejte v mislih čim manj predsodkov. Ti se radi prikradejo v naše misli … predaleč je, ovinki so naporni, ne vem, če bodo otroci hodili celo pot, preveč bo tarnanja in negodovanja in podobne, vsem zagotovo dobro znane, pomisleke. Pri izbiri vam bodo pomagali številni hribski in družinski spletni portali ali publikacije, ne pozabite pa obiskati tudi Zlatkovih raziskovanj.

Za podmladek planincev vsa leta skrbijo na Planinski zvezi Slovenije, kjer se zavedajo, kako pomembno je, da otrokom ljubezen do hribov približamo že v rosnih letih. Pri tem je pomembno, da to storimo na prijazen in otrokom všečen način. »Planinski izlet mora biti družinsko doživetje, ki je prilagojeno otrokom, nadebudnim raziskovalcem, ki sta jim pot in doživetje veliko pomembnejša od končnega cilja, a s pravo motivacijo, doživljajsko noto izletov in primerno izbiro tur bodo otroci mimogrede vzljubili planinstvo. Obisk gora z otroki je za odrasle odlična priložnost, da svoj pogled na planinarjenje oblikujejo na novo – da gredo starši v gore z otroki in ne otroci s starši. Otroci nimajo visokih in zahtevnih ciljev, vrhovi in stene zanje niso izzivi, ki jih je treba osvojiti, ampak sta gorska pokrajina in narava poligon njihove domišljije. S skupno planinsko dejavnostjo starši prav tako poskrbijo za varnejše uvajanje najmlajših planincev v gorski svet. Tudi družinam prijazne planinske koče, ki jih je v Sloveniji že 33, so idealno izhodišče za to, da planinstvo in gorski svet doživimo popolnoma drugače«, je za Gremo v hribe povedal Matej Planko, generalni sekretar Planinske zveze Slovenije.

V hribih je človek soočen tudi s plejado čustev, s katerimi se sooči na poti do cilja in spet nazaj domov. Od pozitivnih do negativnih, a kot v pravljicah, tudi tokrat navadno zmaga le dobro. »Človek je v svojem bistvu bitje odnosov, zato vsakdo že v svojem jedru hrepeni po pristnem odnosu s sočlovekom, ki mu bo dal v prvi vrsti občutek lastnega obstoja in vrednosti v svetu polnem protislovij. Zato otrokova temeljna potreba ni potreba po ugodju, pač pa po odnosu, zaradi česar je glavna motivacija človeškega doživljanja iskanje in ohranjevanje intenzivne emocionalne povezanosti z drugimi. Skupno preživljanje časa otrok in staršev izven matrike udobja, predstavlja za skrbnike poseben izziv. Pohodništvo in hribolazenje nikakor nista dejavnosti, ki bi na prvo žogo obetali zadovoljstvo, saj sta na drugem bregu ležernosti in hedonizma, a vendar, če se vprašamo, kdaj se otrok počuti srečnega, zadovoljnega in povezanega s starši ter sorojenci, leži odgovor kot na dlani. Takrat, ko skupaj z družino krene na pot. Pa ne do prvega hipermarketa, kjer mu pojejo čitalci kod in kjer se ena umetno ustvarjena potreba zamenjuje z drugo. Pot v hribe je drugačna pot, kjer že pregovorno cilj niti ni važen, čeprav je največkrat tudi dosežen, pač pa je važno tisto, kar se dogodi medtem. Jutranje vstajanje, ko bi se valjali po postelji in buljili v »mami samo še eno risanko«, vožnja po ovinkih do vznožja hriba, ki te sili na bruhanje, obuvanje okornih gojzarjev in potenje pod nahrbtnikom, vprašanje s Smrkcev: »A je še daleč, ata Smrk?«. Vmes postaja vroče, pa zebe, pa kdaj se ulije kakšna ploha, pa gojzar nas ožuli, pa… A na vrhu, ali še bolje na poti nazaj proti domu in v domači topli kopeli, se počutimo kot prerojeni, srečni in imamo en dober občutek, ki ga ne znamo opisat, a nam govori, da smo se danes imeli »fajn«, ker smo bili skupaj tam, kjer ni bilo mobilnega signala, tam, kjer ni bilo kavča, niti sladoleda. In ker so hribom bolj namenjeni vikendi, je tudi teden, ki sledi lažji in okolica, ki je hrupna, je postala mirnejša. Kajti mirnejši smo mi, predvsem pa bolj utrjeni v prepričanju, da so tisti, ki so bili z nami, ko nam pri vzpenjanju v hrib ni šlo kot po maslu, najbolj naši, da so to tisti ljudje, s katerimi smo najbolj povezani, tisti s katerimi se imamo radi. Risanke in nanizanke bomo pa itak preleteli z zamikom, ostale apokaliptične dnevnike pa je tako bolje, da smo preslišali, ko nas je spanec po hoji zazibal v prijetnejše sanje«, je svoje mnenje z nami delila mama, partnerka, zakonska in družinska terapevtka iz zavoda Familija, Martina Guzelj.

Izlete v hribe toplo priporoča, čeravno jih sama rada preskoči. S tem svojima najdražjima omogoči kakovostno preživljanje časa in krepitev vezi oče – hči, sama pa čas izkoristi za sebe. Saj veste, najboljša mama je srečna mama in če se domov vrnejo še veseli otroci in prijetno utrujen partner, je zmaga na strani prav vseh. Zato: gremo v hribe!