Otroci nas ne poslušajo – posnemajo nas

Zakaj je pomembno, da starši najprej poskrbimo zase in postanemo zgled

Starševstvo je ena najlepših in hkrati najzahtevnejših življenjskih poti. Ko postanemo starši, si vsi želimo, da bi našim otrokom dali najboljše – varnost, ljubezen, podporo, priložnosti za razvoj. Pogosto pa pri tem pozabimo nekaj ključnega: da nas otroci ne poslušajo z ušesi, ampak nas opazujejo z očmi.

Lahko jim govorimo, kako naj se obnašajo, kaj naj jejo, kako naj uporabljajo tehnologijo, kako naj ravnajo z drugimi ljudmi… a če sami ne živimo tega, kar pridigamo, besede nimajo teže. Otroci nas posnemajo. In tisto, kar delamo, ima neprimerno večji vpliv kot tisto, kar govorimo.

1. Zdrava prehrana: začeti moramo pri sebi

Kolikokrat smo otroku rekli: »Pojej zelenjavo!«, medtem ko si mi sami privoščimo kos pice ali hitro čokoladico na poti? Otroci opazujejo. Če mi zjutraj spijemo kavo na tešče in skočimo iz hiše brez zajtrka, ne moremo pričakovati, da bodo oni navdušeni nad ovseno kašo in sadjem. Če nam je obrok le nujno zlo med opravki, zakaj bi bil zanje kaj drugega?

Zdrava prehrana se začne doma – ne z govorjenjem, temveč z zgledom. Če si vzamemo čas za pripravo hranilnega obroka, če skupaj jemo za mizo in če v tem najdemo veselje, bodo otroci to čutili. Hrana ne bo le gorivo, ampak del družinskega ritma, trenutek povezanosti. In nič ne uči bolj učinkovito kot občutek varnosti in ljubezni ob skupnem kosilu.

2. Tehnologija: kdaj bomo odložili telefon?

Velik izziv sodobnega starševstva je odnos do tehnologije. Mnogi starši opozarjajo otroke, naj ne visijo ves dan na telefonih, tablicah ali računalnikih. Hkrati pa nas otroci ves čas vidijo, kako med pogovorom pogledamo na zaslon, med kuhanjem preverjamo e-pošto, med sprehodom pa objavljamo fotografije.

Otroci čutijo razliko med resnično prisotnostjo in telesno bližino brez zbranosti. Če želimo, da bodo oni znali postavljati meje, se znali umakniti iz digitalnega sveta in biti v stiku z resničnostjo, moramo to najprej znati mi. Odložimo telefon, poglejmo jih v oči, poslušajmo z vsem srcem. Šele takrat jim bomo zares pokazali, kako dragocen je trenutek brez zaslona.

3. Skrb zase: učenje z dejanji, ne z napotki

Skrb zase ni razvajanje, ni sebičnost – je eden najmočnejših naukov, ki jih lahko damo otroku. Če otrok vidi, da si vzamemo čas za počitek, za gibanje, za prijatelje in hobije, bo to postal njegov notranji vzorec.

Na drugi strani – če vidi, da smo nenehno utrujeni, razdraženi, da se razdajamo do konca, da nikoli ne rečemo »ne«, bo tudi sam odrasel z občutkom, da je izčrpavanje del življenja.

Otrok, ki vidi, da zna njegov starš postaviti mejo, ki zna poskrbeti za svoje fizično in duševno zdravje, bo odraščal v prepričanju, da je skrb zase vrednota – ne greh. In to je neprecenljivo.

4. Čustvena pismenost: kako rešujemo konflikte?

Otrok ne potrebuje popolnega starša, ki nikoli ne izgubi živcev. Potrebuje pa starša, ki zna prevzeti odgovornost, ki se zna opravičiti in ki zna izraziti svoja čustva na spoštljiv način. Če želimo, da otrok zna obvladati jezo, moramo najprej mi znati umiriti svoj ton. Če želimo, da zna otrok reševati spore z dialogom, moramo to pokazati sami – v odnosu do partnerja, do starih staršev, do sveta.

To ne pomeni, da ne bomo naredili napak. Ravno nasprotno – včasih je prav v napaki največ priložnosti za učenje. Ko otroku pokažemo, da smo se zmotili, a se trudimo bolje, mu damo dovoljenje, da je tudi on nepopoln, a v razvoju.

5. Avtentičnost namesto popolnosti

V želji, da bi otrokom dali vse, včasih pozabimo nase. Pozabimo, da smo tudi mi ljudje. A otroci nas ne rabijo idealizirane. Rabi nas človeške – s čustvi, z napakami, z iskrenostjo in ranljivostjo. Rabi nas prisotne, ne popolne.

Ko se trudimo, da bi živeli tako, kot želimo, da živijo oni, jim dajemo največji dar. Ne besede, ampak izkušnjo. Ne pravila, ampak zgled.

In to je temelj, na katerem rastejo močni, samostojni, sočutni ljudje.