Ocene in vpisi v srednjo šolo: resnica, ki jo pogosto spregledamo

Dolga leta poslušamo in beremo, kako ocene v osnovni šoli niso najpomembnejše. Kako naj bi bilo bistvo znanje, razumevanje, ustvarjalnost. Starši to pogosto ponavljajo, učitelji potrjujejo. A ko pride deveti razred in s tem vpisi v srednje šole, se teorija pogosto sesuje v prah.

Resničnost je ostra: za vpis v srednjo šolo, predvsem v gimnazijo, odloča povprečna ocena. In kar naenkrat so ocene, ki naj bi bile le simbolne, edini kriterij, ki določa, ali bo otrok imel možnost nadaljevati šolanje v izobraževalni smeri, ki si jo želi. To pogosto vodi do frustracij – tako pri starših kot pri otrocih.

Primeri iz prakse to jasno potrjujejo:

• Otrok, ki je večino osnovne šole imel odlične ocene, a ga je v 8. ali 9. razredu ujela puberteta. Motivacija pade, čustveni odzivi so močni, šolske obveznosti zanemarjene. Nekaj mesecev slabšega dela pomeni padec povprečja – morda na 4,3. Dovolj, da izpade iz izbora za želeno gimnazijo.
• Drug otrok, izjemno nadarjen in bister, snov razume že pri razlagi, zlahka rešuje naloge in se vključuje v razprave. A ravno zaradi tega včasih ne vidi potrebe po učenju za ocene. Pri testih ali ustnih ocenah naredi napake iz nepazljivosti. Povprečje? 4,5. Premalo za marsikatero prestižno srednjo šolo.
• Tretji otrok je delaven, vesten in odgovoren, a ima iz glasbene vzgoje ali likovne umetnosti oceno tri, ker pač nima posluha ali ročnih spretnosti. Posledica? Povprečje pade in otrok izpade iz izbora.

Medtem pa se na lestvici uvrstitev znajdejo tudi tisti, ki so do odličnih ocen prišli brez pretiranega truda, bodisi zaradi učnega okolja, podpore doma, sposobnosti hitrega pomnjenja ali drugih dejavnikov. In tu pride do največje krivice – sistem ne razlikuje med trudom, razumevanjem in suhoparnimi številkami.

Pri vsem tem ne gre zanemariti še enega pomembnega dejavnika – učiteljev in posameznih šol. Kriteriji za ocenjevanje niso povsem enotni in razlike so lahko precejšnje. Nekateri učitelji ocenjujejo strožje, drugi bolj spodbudno, v nekaterih šolah je pot do petice precej težja kot drugje. A na koncu so vsi učenci – ne glede na to, kakšno šolo obiskujejo ali kako zahtevne so bile njihove učne poti – postavljeni v isti koš. Tekmujejo za iste točke, za iste omejitve vpisa, pogosto brez upoštevanja okoliščin, ki so vplivale na njihove ocene. Tak sistem ne nagrajuje nujno znanja ali potenciala, ampak pogosto zgolj prilagajanje specifičnim pričakovanjem posameznega učitelja.

V zadnjih letih se je pokazalo, da so predvsem gimnazije – splošne in strokovne – postale najbolj zaželene. Ker odpirajo največ vrat, predvsem v visokošolsko izobraževanje. Starši in učenci tako pogosto ciljajo prav nanje, tudi če še nimajo izdelane ideje o poklicni prihodnosti. Vendar so mesta omejena, kandidati pa številni. Prihaja do selekcije, ki ni nujno pravična.

V Italiji na primer velja drugačen pristop. Vsak učenec ima pravico do vpisa na želeno srednjo šolo, čeprav velja gimnazija za najzahtevnejšo izbiro. Selekcija se zgodi znotraj šole – s sprotnim delom, z uspešnostjo in napredkom. Učenci sami ugotovijo, ali je izbrani program primeren, ali ne. Tudi pri nas bi tak sistem omogočil več enakih možnosti in zmanjšal pritisk v 9. razredu.

Današnji sistem ocen v osnovni šoli je tog in nepopustljiv. Otroke ocenjuje linearno, brez upoštevanja napredka, posebnih okoliščin ali osebnostne rasti. Povprečje odloča. In medtem ko v drugih segmentih vzgojno-izobraževalnega sistema spodbujamo individualnost, empatijo in celosten razvoj, se pri vpisu v srednje šole vrnemo k goli statistiki.

Zato ni čudno, da so številni starši ob vpisih razočarani, jezni, zaskrbljeni. Poskušajo biti realni, a ob tem ne morejo spregledati občutka krivice. Še posebej, ko vidijo, da njihov otrok, ki se je trudil, izpadel zaradi ene trojke. Medtem pa drug, z več podpore doma ali boljšimi pogoji, vpis dobi brez večjega napora.

Ni mogoče pričakovati, da bodo 14-letniki vedeli, kaj želijo postati. A pričakujemo, da bodo že na tej točki imeli “prave” ocene. In tako sistem pogosto prezgodaj zapira vrata tistim, ki bi morda nekaj let kasneje zablesteli.

Naša naloga kot družbe bi morala biti, da ustvarimo pogoje, kjer otrok ne bo kaznovan za en slab mesec ali za svojo drugačnost. Da sistem prepozna potencial in ne le rezultate.

V nasprotnem primeru bomo še naprej ponavljali: “Ocene niso pomembne,” otroci pa bodo vedeli, da to ni res. In razkorak med realnostjo in vrednotami bo ostajal – skupaj z razočaranji, ki bi jih lahko preprečili.