Nosečniški dnevnik 2: Tretji nosečniški pregled
No, če upoštevam še samoplačniški pregled nuhalne svetline, potem bo tole že četrti. Prvi pregled sem imela precej zgodaj, saj sem zanosila v prvem ciklu po spontanem splavu. Takrat smo se prepričali, da gre res za novo nosečnost.
In kako je videti tokrat? Vrečka je bila seveda še enkrat večja kot prejšnja. Vse je kazalo, da tokrat poteka normalno in dobila sem novo materinsko knjižico, s katero bi kar malo važno paradirala naokoli. Drugi pregled smo naredili tri tedne kasneje in na ekranu se je pokazal mali medvedek z močnim srčkom. Tako je bilo jasno, da je zaenkrat vse tako, kot je treba. Seveda sem se odločila tudi za pregled nuhalne svetline in tudi tam izvedela, da vse zgleda v redu.
Tretji pregled v ambulanti moje zdravnice je bil bolj kot ne rutinski. Toliko, da smo se videli. Odgovorila sem na nekaj vprašanj glede počutja in težav in ker ni bilo nobenih posebnosti, smo zadevo hitro zaključili, dobila sem tudi podrobne informacije o naslednjem pregledu, saj me čez dober mesec že čaka morfologija. Sestra je pretipala trebušček in skupaj sva poiskali srček malega škratka, ki je seveda deloval prav tako, kot mora. Dobila sem papir, na katerem je morfologija še dodatno opisana in je dodan tudi seznam okvar, ki jih na tej preiskavi lahko odkrijejo. Prav super je, da si lahko doma to še enkrat v miru preberem in pokažem tudi možu, ker si sama vseh teh podatkov sigurno ne bi zapomnila. Glede na to, da gre zraven, pa je prav, da se možnosti zaveda tudi on.
V prvi nosečnosti sem na te preiskave gledala predvsem z veseljem, da bom zopet nekaj časa opazovala svojega rastočega otročička. Tokrat so občutki drugačni, držim pesti, da bo otroček zdrav, da ne bo slabih novic in podobno. Res zanimivo, kako lahko manjši zaplet življenje obrne na glavo. Zato sem po malem vesela, da bomo opazovali otoka, obenem pa upam, da se vam javim z lepimi novicami.
Zgodilo pa se je nekaj, kar sem pričakovala, vse odkar se je zgodilo meni. Ko sem stopila do vrat, da bi oddala kartico in materinsko knjižico, je ven stopila pacientka s solzami na obrazu. Takoj mi je bilo jasno, kaj prestaja. Očitno je bilo, da je ravno tako zgodaj izgubila svoj zaklad, kot sem ga jaz. Takoj me je sestra poklicala v ambulanto in kar s cmokom v grlu sem stopila noter. Srečala sem jo še kasneje in očitno je bilo, da ji je še težje. Stopila sem ven in šele potem poklicala moža, da mu povem, kaj je novega (načeloma je vedno ob meni, ampak tokrat res ni bilo nobene potrebe), da nisem vsa vesela čivkala in povzročila dodatne bolečine.
Ampak kaj me je najbolj pretreslo? Že nekaj časa nazaj sem prebrala trditev da se splav pojavi na vsako tretjo nosečnost. Če upoštevam nosečke, ki smo bile v čakalnici in dodam tisto v ambulanti, sva od teh šestih vsaj midve doživeli spontani splav. Torej očitno bo že nekaj na teh podatkih. Zgodi se, narediti ne moreš ničesar, moraš se sprijazniti, iz sebe potegneš levinjo in greš dalje – ja, vem, to se zgodi v najboljših primerih. Mamice, dekleta, ženske, hudo je. Vem. In zato tokrat ponujam možnost za pogovor. Pišite mi, če bi rade o vaši izkušnji govorile, če bi rade samo dale iz sebe, če ne želite pomilujočega pogovora, ampak potrditev, da je vse res.
Karkoli. Ponujam vam roko, če je potrebujete, jo sprejmite. Pišite na nina@zastarse.si (lahko s svojega računa, lahko s pomočjo novega anonimnega, kakorkoli želite).