Ne zanemarjajmo plazenja in lazenja potem, ko otrok shodi!

Zakaj bi se plazili, saj nismo plazilci, temveč sesalci. Res je, za glavni osnovni človeški gibalni vzorec zlahka opredelimo hojo. Evolucija je naše prednike postavila iz štirih na dve nogi že vsaj 7 milijonov let nazaj. Po razmišljanju mnogih antropologov je ta telesna in gibalna lastnost močno prispevala k razvoju intelekta in nas v tem pogledu bistveno razlikuje od vseh preostalih živih bitij našega planeta.

Ne zanemarjajmo plazenja in lazenja potem, ko otrok shodi!

Piše: Črt Korošec

O tem, kako bi lahko na prvi pogled tako osnovna, a kljub temu pravzaprav unikatna telesna značilnost vplivala na razvoj intelekta, ne bomo razpravljali v tem zapisu, čeprav so razmišljanja, ki podpirajo to teorijo, skrajno zanimiva. Za tiste, ki vas o tem zanima več, raje priporočim v branje antropološko literaturo, ki jo je na pretek.

Ljudje smo namreč bitja, ki za glavni način premikanja uporabljamo dve okončini – nogi. Redki so primeri, ko je tako imenovana bipedalnost še prisotna v naravi. Med te primere uvrščamo ptice, nekatere opice, pingvine, kenguruje, celo nekatere kuščarje ter še nekaj drugih vrst. Vendar za razliko od naštetih je človeku hoja po dveh nogah strogo primaren način premikanja po prostoru in ne le to, z vidika porabe energije smo ljudje v bipedalnosti izjemno racionalni.

Vendar, če smo tako učinkoviti na dveh nogah, zakaj bi se potem v prvih stopnjah razvoja plazili ali lazili, tako kot to počno otroci preden shodijo?

Ni potrebno biti strokovnjak. Vsi vemo, da sta plazenje in lazenje stopnja gibalnega in kognitivnega razvoja, do katere pride v normalnih razmerah še preden otrok shodi. Določen odstotek otrok to razvojno fazo preskoči iz ne povsem znanega razloga. A strokovna opažanja večinoma slonijo k mnenju, da se otroci, ki so preskočili fazo plazenja in lazenja, slabše znajdejo v prostoru, so gibalno šibkejši in celo slabše razvijejo nekatere kognitivne sposobnosti.

Kaj otrok pridobi s plazenjem in zakaj je smiselno otroku omogočiti čimveč ‘plazilskih’ izkušenj? Da bomo lažje razumeli pomen plazenja in lazenja, se za nekaj odstavkov oddaljimo od plazilske tematike in si oglejmo zgolj dve ključni sposobnosti, ki ju z zadostno količino plazenj in lazenj lahko odlično razvijamo.

A najprej na kratko še o razliki med plazenjem in lazenjem. Otrok se lazi takrat, ko se premika s pomočjo rok in nog, med tem pa je s trebuhom ves čas v stiku s tlemi. Plazenje omogoča otroku pogled z višje perspektive, saj trupa ne vleče več po tleh in se tal dotika z dlanmi, koleni ali stopali.

Prostorsko zavedanje

Ena od pomembnih sposobnosti, ki jo ljudje pričnemo hitro razvijati v zgodnjem otroštvu, je prostorsko zavedanje. Torej po domače, razvijamo občutek, kako daleč je od nas oddaljena klubska mizica ter kako visoko je ropotuljica na mizici. Vse razdalje in velikostna razmerja med vsemi predmeti okrog nas hkrati primerjamo tudi z velikostjo in položajem lastnega telesa.

Tako zavedanje je seveda povezano z našo zmožnostjo manipulacij z okoljem in predmeti. Če želimo doseči ropotuljico na mizici, moramo ves čas sestavljati kompleksne gibalne programe, ki bodo omogočili skladno in ravno pravšnjo akcijo vsake posamezne mišice v telesu, da se roka stegne ravno prav daleč, ravno prav visoko, poleg tega moramo to storiti brez izgube ravnotežja. Kasneje je ta sposobnost nujna za opravljanje najenostavnejših gibalnih akcij, kot je na primer pobiranje svinčnika s tal ali kompleksno lovljenje leteče žoge.

Kinestetično zavedanje

Prostorsko zavedanje ne koristi prav veliko, če informacij ne znamo preko gibanja uporabiti sebi v prid. Da, gibanje je tisto, ki potrebuje kompleksno goro informacij, da se sploh lahko uspešno manifestira.

Ko vemo, kako daleč in visoko je ropotuljica in ko v delčku sekunde sprogramiramo gibalno akcijo z več sto mišicami, potrebujemo spet nov kompleksen sistem sprotnega nadzorovanja gibanja. Kinestetično zavedanje je sistem ogromnega števila različnih receptorjev v mišicah, tetivah in koži povezanih z gibalnimi centri v hrbtenjači in možganih.

Ko z roko sežemo proti cilju, s pomočjo vseh receptorjev vsako stotinko sekunde nezavedno procesiramo podatke, ki prihajajo s strani receptorjev, le-ti pa s povratnimi informacijami pridno sporočajo, v kakšnem položaju se nahaja naše celo telo v vsakem trenutku giba.

Tu pridejo v poštev najmanjše informacije, ki jih posamezno na zavednem nivoju sploh ne zaznamo. Čutimo, kako se koža razteza in guba, različne sile v mišicah in tetivah, zračni upor na koži, s pomočjo vida ocenjujemo položaj našega telesa, s sluhom interpretiramo globino prostora in tako naprej.

Plazenje in lazenje v pomoč

Že samo z vidika razvoja le dveh omenjenih sposobnosti zgoraj, želimo otroka izpostaviti kar se da velikemu številu informacij z okolja. Vsako gibanje je sestavljeno iz povratnih informacij mnogih receptorjev, ki nam dobro služijo v vsaki trenutni situaciji, kot nam dobro služijo tudi v smislu dolgoročnega razvoja gibalno-kognitivnih sposobnosti in tukaj se želimo posluževati načela ‘več je bolje’.

Več različnim kinestetičnim informacijam izpostavimo otroka, bolj bo lahko razvijal in pilil svoje gibalne sposobnosti.

Torej prvi in najbolj logičen razlog za omogočanje varnega okolja za prosto plazenje in po potrebi dodatno spodbujanje k le-temu, je ta, da otrok še ni shodil in se drugače po prostoru niti ne more premikati. Če se vrnemo k primeru ropotuljice za poenostavitev, več bo otrok prepotoval po vseh štirih, z več zornih kotov bo dojemal prostor in ozirajoč se na razvoj kinestetičnega aparata, več informacij o legi svojega telesa bo predelal ter tako izpopolnjeval gibalne centre v centralnem živčnem sistemu za učinkovitejšo interpretacijo milijard različnih povratnih informacij.

Konkretno to lahko spodbujamo tako, da ropotuljico ali drugo igračko ljubo otroku postavimo toliko daleč, da jo bo zmogel z nekaj vloženega truda doseči. Na pot do cilja mu lahko postavimo tudi kakšno oviro (lahko smo ovira mi sami), ali pa zgolj drugačno površino, po kateri se premika. Na primer, da mora s preproge na parket in bo temu primerno dobil nove občutke in nova znanja o zakonih premikanja po prostorih. Lahko pa mu igračko postavite za hrbet in bo moral rešiti to uganko tako, da se bo orientiral v prostoru in premaknil svoje telo okoli svoje osi. To so majhni triki velikih staršev, ki cenijo kakovostne minutke, ki podprejo razvoj otroka.

Če pozabimo na nezmožnost hoje v prvih mesecih življenja, gibanje po vseh štirih razvija koordinacijo oči – roka in roka – noga, tudi takrat, ko otrok že lahko hodi. Ko otrok še ni sposoben fine motorike rok, plazenje in lazenje služita kot prvo razvojno orodje za tovrstno koordinacijo.

Koordinacija roka – noga nam kasneje ne koristi le pri plezanju, plavanju in mnogih športnih aktivnostih. Osnovna človeška povezava rok in nog nam koristi že med samo hojo. Da lažje vzdržujemo ravnotežje in izboljšujemo ekonomičnost hoje, je pomemben del hoje diagonalni nihaj rok, katerega ritem sovpada z ritmom nog. Želite, da vaš otrok kvalitetno shodi? Prej mu omogočite ogromno ‘plazilske’ igre in ‘plazilskih’ izkušenj!

Omenjali smo nezmožnost fine motorike rok v obdobju zgodnjega otroštva. Zopet, ker otrok ni zmožen dvigovanja težjih predmetov in kompleksnejše uporabe rok, je gibanje po vseh štirih več kot primeren dražljaj za razvoj moči zgornjega dela trupa, ramenskega obroča in rok.

Za konec

Učinkov in smislov plazenj in lazenj je ogromno ter preveč za en sam članek. Zato smo izpostavili le majhen del celote kompleksnosti razvijajočega se otroškega telesa. Na kratko smo omenili sposobnost prostorskega in kinestetičnega zavedanja z namenom osvetlitve pomembnosti gibalnih izkušenj že povsem na začetku. Govorili smo zgolj o telesnem razvoju, vendar preko telesnega gibanja razvijamo tudi kognitivne, intelektualne in čustvene sposobnosti!

Faza plazenja in lazenja je obdobje v razvoju otroka, ki se zgodi sama po sebi, razen v manj pogostih primerih, ko nekateri otroci povsem izpustijo izkušnje lazenja in plazenja. A glede na današnji hiter tehnološki razvoj, ki nas telesno omejuje že v rani mladosti, kaj šele v odrasli dobi,  je po mojem mnenju obdobje prvih nekaj let po rojstvu toliko bolj pomembnih kot včasih, saj ne glede na naš trud k nudenju gibalno aktivnega otroštva našim najmlajšim, podmladka ne bomo izpostavljali takim količinam gibanja, kot je to bilo običajno še nekaj desetletij nazaj.

Zato se potrudimo in našim najmlajšim čimprej ponudimo varno okolje za pogosto in prosto raziskovanje po vseh štirih, da vsaj v zgodnjem otroštvu otroku ponudimo možnost raziskovanja lastnega telesa in okolice z gibanjem. Če otrok sam po sebi ni preveč aktiven, ga malo vzpodbudimo. Ne silimo ga prekomerno na dve nogi tudi potem, ko že shodi, pustimo, da raziskuje tako po dveh kot po štirih ‘nogah’.

 

Playness

Playness

O podjetju Playness d.o.o.: Misija podjetja Playness je opozarjanje na pomembnost igrivosti ter telesne aktivnosti vseh ljudi, ne glede na starost. Kot vodilo v gibalnem opismenjevanju najmlajših uporabljajo Playness pedagogiko, ki sloni na stebrih telesnosti, igrivosti, gibanja in vrednot. Svoje znanje ponujajo v sodelovanju z vrtci in šolami, kjer v obliki seminarjev in delavnic pomagajo tistim, ki so v procesih vzgoje mladih naše glavno upanje – vzgojiteljem, učiteljem ter seveda staršem.
Playness
Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor