Poporodna anksioznost/tesnoba

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Poporodna anksioznost/tesnoba

Pričakovano je, da se po rojstvu otroka v obeh starših prebudi vrsta vprašanj: Ali bova znala skrbeti zanj? Je dovolj oblečen in ali mu nudiva vse kar potrebuje? Ali sva oziroma ali bova dobra starša?

Negotovost in pogosto tudi nepripravljenost na to obdobje starše hitro vrže v občutke strahu, tesnobe. Pogosto v poporodnem obdobju govorimo o vsem lepem, kar naj bi sledilo. Ženske na drugi strani pa opisujejo, da ni vedno začutiti tiste miline, ko se otrok rodi. Da sreča včasih pride kasneje, tudi nekaj mesecev za tem, ko otroka prvič dobijo v naročje. Ni tako redko, da novorojene mamice govorijo o tem, da ne zaupajo v svojo intuicijo in v svoje telo. Nezaupanje pa se pogosto poglobi, če porod ni potekal po pričakovanjih, če je dojenje postala ena sama borba ali pa celo ni uspelo. Če nimajo podpore, ki jo potrebujejo ali pa če enostavno materinstvo ni tisto, kar so mislile, da bo.
Poporodna depresija in anksioznost sta najpogostejši obliki poporodne stiske, ki pa se lahko pojavita tudi že v času nosečnosti. Po podatkih NIJZ vsako leto zaradi hujše oblike poporodne depresije in/ali tesnobe trpi kar od 1.800 do 3.600 žensk. Če pogledamo širše – poporodna depresija in/ali anksioznost se pojavi pri 2 od 10 žensk po rojstvu otroka.

Najpogosteje se znaki pojavijo 4 do 6 tednov po porodu, lahko pa tudi kasneje. Pri poporodni tesnobi so tipično prisotni znaki kot so: oteženo dihanje, pospešen utrip srca, neprijetni telesni občutki (lahko tudi zaradi »touched out« sindroma), pojavijo se vsiljive misli, podobe, kjer ženske pogosto govorijo o tem, da bi sebe ali otroka poškodovale. Lahko čutijo, da je vsega enostavno preveč, da tega ne bodo prenesle. Velikokrat ne razumejo kaj se z njimi dogaja, kaj ta čustva, misli sploh pomenijo, se jih celo ustrašijo in ne razumejo zakaj niso tako kot druge, ki so sproščene, vesele ob svojem dojenčku – tu potem pridejo globoki občutki krivde, nesposobnosti …

Čeprav so v resnici dobre mame, tega ne začutijo v svojem srcu. Pojavijo pa se lahko tudi težnje po nenehnem preverjanju – ali sem zaklenila vrata? Ali otrok še diha? Ali na primeren način rokujem z otrokom? Ogromno je skrbi, ki se pojavijo in ob tem se velikokrat pojavijo težave s spanjem, neješčnostjo, nenehen občutek, da bo nekaj šlo narobe.

In kar je najhuje od vsega – ženske ne upajo ali ne želijo povedati, kaj se v resnici v njih dogaja. Strah jih je, da jih bodo ljudje obsojali. Da ne bodo razumljene. Včasih celo, da bodo odvzeli otroka ali pa, da ji ga ne bodo več zaupali.
Zato je prvi in najpomembnejši korak ta, da nekomu poveste, kaj se v resnici dogaja. Da poiščete pomoč. Strokovno svetovanje ali terapija sta se izkazali kot izjemno pomemben del pri soočanju s poporodno anksioznostjo. Vključite se v podporne skupine za mamice. Povejte prijateljici in partnerju kaj se dogaja. Pokličite nekoga, ki vam bo znal pomagati.

In za tisto žensko, ki bere ta zapis in se najde v njem: Nisi sama v tem. Kar dve od desetih žensk se po porodu soočata ravno s tem, kar ti doživljaš. Poišči si pomoč. Nisi slaba mama, če priznaš, da ne zmoreš več delovati na tak način. Nisi slaba mama, če kdaj pomisliš, da bi najraje šla. Poskrbi zase in tudi te misli bodo sčasoma odšle. In ko boš pogledala nazaj na ta čas boš videla, da je najbolje kar si lahko storila za tvojega otroka ravno to, da si poskrbela zase.

Klavdija Slapar

Klavdija Slapar

Sem mama dveh otrok, študentka Zakonskih in družinskih študij in diplomirana babica. Odkar sem prvič stopila v stik z nosečnicami, porodnicami in družinami nasploh, izvajam razna predavanja, šole za starše, skupine za mamice, svetovanja za nosečnice s partnerji ter za starše, ki se soočajo predvsem z izzivi zgodnjega poporodnega obdobja, ipd. Sem ena izmed administratork Facebook skupine Sočutno partnerstvo, kjer v skupini odgovarjam na anonimna vprašanja članov. Poleg tega sodelujem tudi pri projektu Sočutno varstvo otrok.

Moj osnovni interes je ozaveščanje, raziskovanje in svetovanje na področju spolnih zlorab, predvsem v povezavi z obporodno oskrbo ter prenatalnim in postnatalnim obdobjem. Prav tako iz teh področij pripravljam tudi magistrsko nalogo, saj menim, da je miren in sočuten začetek življenja nekaj kar si zaslužijo vsi otroci kot tudi starši, ki se ob rojstvu otroka soočajo z različnimi izzivi ter lastnimi ranami iz otroštva.
Klavdija Slapar
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Klavdija Slapar

Klavdija Slapar

Sem mama dveh otrok, študentka Zakonskih in družinskih študij in diplomirana babica. Odkar sem prvič stopila v stik z nosečnicami, porodnicami in družinami nasploh, izvajam razna predavanja, šole za starše, skupine za mamice, svetovanja za nosečnice s partnerji ter za starše, ki se soočajo predvsem z izzivi zgodnjega poporodnega obdobja, ipd. Sem ena izmed administratork Facebook skupine Sočutno partnerstvo, kjer v skupini odgovarjam na anonimna vprašanja članov. Poleg tega sodelujem tudi pri projektu Sočutno varstvo otrok. Moj osnovni interes je ozaveščanje, raziskovanje in svetovanje na področju spolnih zlorab, predvsem v povezavi z obporodno oskrbo ter prenatalnim in postnatalnim obdobjem. Prav tako iz teh področij pripravljam tudi magistrsko nalogo, saj menim, da je miren in sočuten začetek življenja nekaj kar si zaslužijo vsi otroci kot tudi starši, ki se ob rojstvu otroka soočajo z različnimi izzivi ter lastnimi ranami iz otroštva.

Dodaj odgovor