Učitelj je sprejel na dom sirijsko družino

Preberite zapis Tihomirja Petrovića, zagrebškega učitelja, ki je dober teden gostil sirijsko družino.

Učitelj je sprejel na dom sirijsko družino
Tihomir Petrović

Ste pripravljeni? Jaz sem! Izobraževanje, podedovana in pridobljena empatija do vseh, ki so v težavah, do ljudi in živali, vse to me je naredilo pripravljenega. Še posebej pripravljenega me je naredila tragedija v Vukovarju, tragedija, iz katere sem se naučil, kako s svojim obnašanjem in delovanjem vsaj malo omiliti nesrečo ljudi, ki so izgnani iz svojih domov.

In zdaj, desetletja kasneje, ko so me znanci prosili, če lahko pomagam iskati kakšno poceni namestitev za štiri nesrečne Sirijce, sem jih takoj pripeljal v svoj dom. Tako so se konec avgusta in začetek septembra poročeni par petdesetih let, njihova hči v sedmem mesecu nosečnosti in njen mož znašli v nekem zagrebškem stanovanju v centru mesta, malo prestrašeni zaradi mojega psa, ki je bil prepričan, da mora nove obiskovalce z laježem opozoriti, da so prišli na njegov teritorij.

Z mlajšim parom sem se pogovarjal v angleškem jeziku, katerega so se povsem dobro naučili med svojim izobraževanjem na neki fakulteti v Siriji.

Moji novi prijatelji so najbolj potrebovali, prav tako kot nekoč Vukovarci, domače vzdušje in sogovornika, ki bi bil pripravljen poslušati o njihovih težavah. Po dvomesečni kalvariji, skozi katero so morali iti – utapljanje v morju pred grško obalo, ograjeni prehodi z bodečo žico, celo neprijetno srečanje z jeznim kapitalnim jelenom v nekem lovišču, skozi katerega so morali – so najbolj potrebovali nekoga, da jih posluša, da iztresejo vsaj del teh grozot iz sebe.

Na njihovo neskončno veselje sem bil potrpežljiv poslušalec. Še posebno jih je razveselilo to, da so lahko v moji kuhinji pripravljali hrano na svoj način. Z velikim zadovoljstvom smo se vsi skupaj usedli okoli moje velike okrogle mize in začeli jesti. Hitro sem se naučil, da je čast vzeti kos kruha, mesa ali česa drugega direktno iz roke nekoga od njih, no mene to ni motilo. Vse tiste, ki vas vseeno skrbi, vam lahko rečem, da se standard posamezne države menda lahko primerja s količino porabljenega mila in številom bypass operacij srca. Kakšne so te številke v Siriji, ne vem. Glede na prvi pokazatelj sem se v svoji kopalnici prepričal, da smo vsi lahko povsem mirni.

In hrana, ki so jo pripravili … Uh! Toliko zelenjave in sadja nisem pojedel niti v tednu dni. Sploh nisem vedel, da so najbolj navadne bučke s paradižnikom in ducat druge vrste zelenjave v istem loncu lahko tako dobre. Poleg tega še čičerika in vse drugo, kar ponavadi le mimogrede pogledam na stojnicah na tržnici.

Oba moška sta kadilca. Njuni ženi sta ju vedno po hitrem postopku nagnali kaditi ven iz stanovanja. Ne samo zato, ker sem jaz nekadilec, ampak zaradi nosečnice v sobi. In brez debate sta šla z menoj na sprehod s psom in pri tem kadila. Vedno znova poslušam zgodbe o nekakšni moški dominaciji v njihovi družbi. Nisem prepričan, da sem karkoli od tega opazil med njihovim bivanjem pri meni. Mlajši moški je svoji noseči ženi vedno sezuval in obuval telovadne copate in bil pripravljen na vsako pomoč, ki bi bila potrebna. Prav tako sta oba moška nosila tovor in prtljago namesto žen, kuhala in postregla hrano …

Ženske niso bile pokrite, moški niso  iskali molitvenih preprog. In tukaj se je pokazalo, da smo si podobni. Prav tako, kot jaz svojega katolicizma ne nosim na dlani, tako tudi oni svojega muslimanstva niso izražali ali ga v kakšnem trenutku izpostavljali, niti v enem trenutku jih ni motilo spati pod majhnim razpelom, ki poleg slike mojih pokojnih staršev visi na zidu sobe. Z enega od svojih potovanj po vzhodu je moj sin prinesel steklenico alkoholne pijače iz Libanona. Končno sem imel priložnost, da jo odprem in počastim svoje goste. To je bil zanje praznik. Zvečer smo si vedno privoščili kakšen kozarec vina ali piva.

Ko so izvedeli, da sem glasbenik, so mi predstavili njihovo najboljšo pevko Fayrouz, ki med drugim poje tudi predelavo Mozartove 40. simfonije.

Ko sem jih opazoval kako pišejo, sem bil navdušen, ne samo nad grafiko črk, ampak tudi nad dejstvom, da pišejo z desne proti levi. Takoj sem pomislil: blagor levičarjem v arabskem svetu! No, če bi moji gosti pisali in brali angleško, bi seveda to bilo z leve proti desni. Pravzaprav oni z lahkoto počnejo nekaj, kar večina Evropejcev ne more ali bi jim to v zelo kratkem času postala prava muka – berejo in pišejo v obe smeri. Ko smo se pogovarjali o značilnostih mojega in njihovega sveta, me je postalo sram. O meni in katolicizmu vedo veliko več kot jaz o vzhodu in muslimanstvu. Zato sem vesel, da sem med osemdnevnim skupnim bivanjem nadoknadil izpuščeno in se o tem naučil več kot iz vseh knjig skupaj.

Naučil sem se, da so ti ljudje povsem podobni meni in mojim dragim prijateljem; želel bi si jih za sosede.

V teh nekaj dneh celodnevnega druženja s Sirijci sem v celoti izgubil strah in odpor do arabskega sveta, ki so ga ustvarili mediji v vseh preteklih letih. Ker je samo slaba novica dobra novica in opozorilo “prizor, ki sledi, vas bo lahko vznemiril” služi v glavnem za povečanje gledanosti, mediji tudi iz arabskega sveta prenašajo le tisto najslabše in najbolj grozno. Le redko imamo priložnost iz tega sveta videti tudi kaj dobrega. Šele v zadnjih nekaj tednih se je ta slika spremenila in Arabce prikazujejo kot žrtve vojne.

Strah, da se bodo med begunci na skrivaj naselili tudi tisti, ki sejejo smrt in grozo, je povsem upravičen; v vsakem zrnu je tudi pleve. Kako razlikovati dobre od slabih? To je vprašanje vseh vprašanj, ki si ga postavljam ne samo v odnosu do beguncev, ampak tudi pred vsakimi volitvami. Kako odkriti tiste med njimi, ki mi želijo slabo in ki bodo meni in mojim otrokom vzeli prihodnost, preprečili vsaki napredek, me z zadolževanjem spremenili v sužnja, s svojim pohlepom spodbudili someščane, da bodo obupani zaradi pomanjkanja in nepravičnosti podlegli boleznim, nekateri pa si bodo celo sami vzeli življenje. Tiste, za obljubami katerih se skriva samo želja po bogatenju in vladanju? Kako razkriti barabe, ki se še naprej bogatijo z denarjem, ki sem ga namenil za zdravljenje male Nore in toliko drugih … Tiste, ki so pripravljeni uzakoniti stavek:”Kdor je grabil, je grabil.”

Ne poznam odgovora, vendar mi to niti najmanj ne more preprečiti, da pomagam tudi tistim beguncem, ki so na poti skozi Hrvaško in vsem tistim, ki jim je pomoč potrebna. Pomagajte jim tudi vi, ki ste imeli potrpljenje prebrati ta zapis do konca. Vzemite jih pod svojo streho, ogrejte jih s svojim sočutjem in počutili se boste lepo, prav tako, kot sem se počutil jaz po čudoviti izkušnji z mojimi Sirijci. Ti so, na njihovo veliko srečo in moje zadovoljstvo, zaradi tega uspeli v svoji nameri priti do svojih sorodnkov v najbolj nevtralnem delu Evrope in upam, da si bodo tam uspešno zgradili svoje življenje, pa čeprav samo do tistega trenutka, ko se bodo lahko vrnili v svojo Sirijo, na svoj vrt, poln fig, grozdja, datljev in cvetja, kar jim je glavni cilj. No, mogoče kmalu pridejo njim podobni ljudje, ki bodo potrebovali pomoč in ki bodo resnično postali moji sosedje. Ne bom okleval, da bi jim pomagal, ker – jaz sem pripravljen. Bodite tudi vi.

Vir: hrt

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor