Kako lahko otrok odloži svoje stiske in napetosti?

Običajno ob stiski otroka tolažimo tako, da mu rečemo: »Ššššš … Vse je v redu. Ne jokat. Je že dobro.« Vendar tako otroka ne slišimo in mu ne damo občutka, da smo z njim zares povezani. Poskusite naslednje besede:

Boli. Ja, boli …

Kar ponovimo oziroma odzrcalimo vsebimo (lahko tudi čustveno), ima otrok občutek, da ga vidimo, slišimo, čutimo, razumemo. Na ta način je lahko v stiku s seboj in s tem, kar se mu dogaja.

Ti kar jokaj

Namesto da otroku rečemo »ŠŠšššš«, mu raje dajmo dovoljenje, da lahko izraža, kar čuti. Zanimivo je, da se otroci običajno celo hitreje pomirijo in prenehajo z jokom, če mu dovolimo, da joka, kot če ga želimo utišati.

Tukaj sem zate

Otroku na ta način povemo, da smo tukaj zanj in za njegovo izkušnjo. Da je ob nas varen in da smo njegova opora.

Vem, da ti je težko

Starši se prepogosto ujamemo v iluzijo, da vemo, kaj otrok doživlja. Namesto besed »Je že dobro«. ali »Vse je v redu.«, mu raje recite »Vem, da ti je težko.« V njegovem svetu ni v redu, če joka in v njegovem svetu ni dobro, če joka. Če mu govorite, da je, otroka sčasoma dobi izkušnjo, da je njegova realnost napačna. Da to, kar vidi, čuti in doživlja ni pravilno, ni resnično. Enostavno samo recite »Vem, da ti je težko«.

Tišina

Tišina je tako hranljiva, če je pristna, brez prizvoka mučnosti in negotovosti. Otroku daje prostor, da lahko je. Omogoča mu, da je sam s svojo vsebino, hkrati pa je skupaj z nami, ki mu držimo prostor, da lahko izkuša, kar trenutno izkuša.