Stokrat sem ti že povedala, ti me pa še vedno ne poslušaš!

Verjetno ste vsaj enkrat tudi vi to rekli svojemu otroku. Kolikokrat pa ste poskušali to, kar ste že stokrat ponovili, povedati drugače? Če ste nekaj otroku rekli že stokrat, rezultat pa je vedno enak, kako lahko pričakujete, da bo zdaj, ko boste ponovili že stoprvič, kaj drugače?

stokrat-sem-ti-ze-povedala-ti-me-pa-se-vedno-ne-poslusas

Verjetno zdaj mislite, da ne obstaja drugi način, kako to povedati otroku – da pravočasno vstane, da se usede in uči, da se obleče, da pripravi stvari za šolo, da zvečer pripravi oblačila za drugi dan, da začne pravočasno pospravljati igrače, ker potem, ko je utrujen in zaspan, postane nervozen in bo ostalo vse razmetano po tleh …

Spomnite se, kaj ste vi kot otrok naredili, ko so starši od vas pričakovali, da naredite to ali ono in če so vam tudi oni stokrat ponovili eno in isto stvar, ali ste potem naredili to, kar so od vas zahtevali, ali ste v nekem trenutku samo “oglušeli” in jih pustili, da se “izpraznijo”, vi pa ste nadaljevali po svoje  ali pa ste naredili to, kar “morate”, v sebi pa besneli …

Strinjali se boste, da je ta zgodba zelo podobna tej sedanji, le da ste vi danes v drugi vlogi …

Kaj se v resnici dogaja, ko smo ves čas izpostavljeni enakemu načinu komunikacije? Tako se navadimo na to, da ne registriramo več, kaj nam oseba govori. Po velikem številu ponavljanj iste zahteve na enak način (enako zaporedje besed, barve glasu, naglaševanja določenih besed, povišan ton ipd), se bo otrok navadil in “ne bo slišal več”, ne bo poslušal kaj mu govorite, ker to že ve, ker mu je znano. (Priznajte, da ste tudi vi prenehali “poslušati” neke osebe iz okolja, ker že vnaprej veste, kaj vam bodo rekli, kajne?)

Vem, da še naprej mislite, da ne obstaja drugi način, vendar vam jaz predlagam, da za spremembo zahtevo, na katero otrok ne reagira več, odpojete. Ja, odpojete! Opazili boste, kako bo otrokova pozornost v trenutku pri vas in to vi takoj izkoristite, vendar NE spet tako, da ENAKO poveste na ENAK način! Zdaj je priložnost za vašo kreativnost in svojo zahtevo podate tako, da jo otrok resnično “sliši”. Seveda to ne pomeni, da boste od zdaj naprej tako komunicirali in vsakič peli. To je samo primer, da zares lahko vse “poveste” drugače in pri tem sprožite reakcijo pozornosti. Verjamete ali ne, otroku je vsebina vaše zahteve manj pomembna kot NAČIN, s katerim mu jo predstavite.

Obstaja čudovit izrek – govorite tako, da vas bodo drugi želeli poslušati, poslušajte tako, da se bodo drugi želeli pogovarjati z vami.

Komunikacija mora biti prijetna, da sproži pozitivne emocije, saj bomo le tako motivirani, da nekaj naredimo. V nasprotnem primeru bomo to delali brez volje in to samo zato, ker moramo ter se bomo temu poskušali izogniti, kadarkoli lahko. Dobro, tudi takrat, ko nekaj “moramo”, zakaj bi  to morali delati z  nekim pritiskom, grenkim priokusom in z negativnimi čustvi? Konec koncev, kako se pa vi počutite in kako reagirate, ko se nadrejeni k vam obrne s hladnim ukazovalnim tonom in kako takrat, ko je z vami prisrčen?

Zakaj bi bilo z otroki drugače? Otroci se učijo skozi vse, kar jih zabava; igra, nekaj novega, neobičajnega … z lahkoto jih je zagnati, zakaj bi potem ta žar pogasili s strogo zahtevo – pospravi sobo in se začni učiti! Zamislite si, kako drugače bi bilo, če bi z razigranim glasom rekli – zdaj bova skupaj našla novo mesto za tvoje igračke! Vsako naslednje pospravljanje igračk bo za otroka igra, nekaj, kar ga zabava, vaš cilj pa bi bil dosežen – pospravljena soba.

Seveda se morate zavedati, da je potreben čas, da osvojite novi način komunikacije, da je to proces, ki zahteva vašo predanost in da je vse stvar vaje. A ko boste obvladali razna komunikacijska orodja, ko vam to postane logično, naravno in spontano, boste imeli tudi rezultate.

Dragana Aleksić

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor