Jecljanje -kako pomagati jecljajočemu otroku

Ni nenavadno, če ima otrok med 2. in 5. letom starosti obdobje začasnega jecljanja. To je ključno obdobje za govorni in jezikovni razvoj. Jecljanje lahko vztraja nekaj tednov ali mesecev. Medtem ko ga večina otrok preraste, pa se vseeno v določenih primerih obdrži še vse do odrasle dobe. Ne glede na to ali gre pri vašem otroku za začasno ali trajno težavo se morate pozanimati, kako lahko svojemu otroku pomagate.

Jecljanje -kako pomagati jecljajočemu otroku

Kaj je pravzaprav jecljanje?

Jecljanje je motnja, ki prizadene več kot 3 milijone Američanov, kar beleži Nacionalni Inštitut Gluhosti in ostalih motenj. V Sloveniji jeclja kar 20.000 odraslih, pri otrocih pa je ta številka še višja. Jecljanje se zgodi, ko je normalen govor prekinjen s ponovitvami ali podaljšanji določenih zvokov ali besed. Jecljanje se spreminja v pogostosti in intenziteti od blagega do težkega. Včasih ga sproži govor pred množico ljudi ali po telefonu, petje in branje prisotnost jecljanja zmanjša, medtem ko ga stres lahko poslabša. Poleg težav z govorom pa so lahko prisotne tudi fizične geste ali premiki.

Vzroki za jecljanje

Strokovnjaki niso prepričani, kaj povzroča jecljanje, večina meni, da motnja nastopi kot rezultat številnih različnih dejavnikov. Lahko vključuje enega ali več od naslednjih:

  • Genetika: večina strokovnjakov se strinja, da ima jecljanje genetsko komponento. 60 odstotkov jecljajočih ljudi ima sorodnika, ki je ali pa še vedno jeclja.
  • Razvojno jecljanje: veliko majhnih otrok gre skozi obdobje jecljanja od začetka 18. mesecev starosti, medtem ko brusijo svoj govor in jezikovne sposobnosti. Ta oblika je ponavadi začasna.
  • Nevrološki faktorji: raziskave so pokazale, da ljudje z motnjo govora drugače procesirajo jezik kot ostali. V določenih primerih se kažejo težave s prenosom jezika skozi možgane. Znanstveniki pa še ne vedo, kje je vzrok za te napake.

Faktorji tveganja za jecljanje

Kako vedeti ali ima otrok, ki jeclja le začasno razvojno težavo ali resnejšo govorno težavo, za katero potrebuje pomoč? Na podlagi izsledkov Fundacije za jecljanje so naslednji faktorji tisti, ki otroka hitreje postavijo v fazo jecljanja:

  • Družina: otrok ima veliko več možnosti, da bo jecljal, če je to počel že eden ali več družinskih članov.
  • Starost: otroci, ki začnejo jecljati pred dopolnjenim tretjim in pol letom starosti imajo veliko več možnosti, da motnjo prerastejo.
  • Dolžina vztrajanja jecljanja: če jecljanje v roku šestih mesecev ne mine, je veliko možnosti, da gre za trajno težavo.
  • Spol: fantje imajo 3 do 4 krat več možnosti kot dekleta.
  • Druge govorne in jezikovne ovire: če ima otrok še druge govorne težave ali ga ne razumete, je manj možnosti, da bi jecljanje prerasel.
  • In drugo…

Zdravljenje jecljanja

Veliko staršev ni naklonjenih k iskanju govornih terapij za svoje jecljajoče otroke, ker nočejo spodbujati otrokovega samozavedanja o svoji govorni motnji. Strokovnjaki se strinjajo, da otroci nad tremi leti starosti, ki so jecljali dlje od šestih mesecev morajo obvezno na oceno govora. Oba dejavnika sta namreč lahko pokazatelj, da gre za več kot le začasno motnjo govora. Poiščite specialista za jecljanje, ta bo lahko določil, če vaš otrok potrebuje pomoč.

Številnim otrokom, ki že dlje časa jecljajo, je govorna terapija pomagala. V nekaterih primerih so motnjo povsem premagali, v drugih pa se je stanje vsaj občutno izboljšalo. Ne glede na končni izid, govorna terapija dviguje otrokovo samozavest, saj se bo tam naučil, kako motnjo nadzorovati in svoje govorno znanje izboljšati.

Namigi za starše jecljajočih otrok

Starši imajo ogromen vpliv na to, kako otrok zaznava svojo motnjo oziroma kako se počuti v svoji zmožnosti za izražanje in kako ga slišijo ljudje okoli njega. Tu je nekaj korakov, ki so vam lahko v pomoč pri otrokovem jecljanju.

  • Govorite počasi in mirno z otrokom ki jeclja. Spodbudite še druge odrasle, ki spremljajo otroka, da vam sledijo.
  • Doma ohranjajte mirno in tiho atmosfero.
  • Spremljajte, kaj vam govori otrok in ne kako govori. Za to se boste morali umiriti in ustaviti ter biti pozorni. Ne kažite nepotrpežljivosti ali razdraženosti med tem, ko se otrok pogovarja z vami.
  • Ne spodbujajte ga k možnosti, da se pomiri in ne prigovarjajte mu »bi lahko govoril jasneje?«
  • Zmanjšajte vprašanja in prekinitve med otrokovim govorom.
  • Nikoli ne postavljajte v ospredje otrokovega jecljanja ali drugih motenj.
  • Vsak dan imejte čas, ki ga vi sami namenite le otroku.

WebMD

Ocena:
[Skupaj: 8 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor