Partnerstvo pred starševstvom
Piše Saša Petrovič, zakonska in družinska terapevtka
Marsikomu se zdi samoumevno na začetku partnerskega odnosa, da bo veza temelj za kasnejše družinsko življenje. Žal se velikokrat ta odločitev spremeni zaradi vsega prostora in časa, ki ga zavzame rojstvo otroka. Nega in skrb za dojenčka, neprespane noči, utrujenost ter razdražljivost lahko pripelje partnerstvo v krizo. Mlada starša si morata zavestno vzeti čas zase in včasih načrtovati minute, ko se bosta lahko v miru pogovorila in ponovno zbližala. Brez pristnega stika in občutka zavezništva se s časom nabira vedno več jeze, osamljenosti in razočaranja nad partnerjem, ki se čustveno oddaljuje.
Velika preizkušnja je lahko tudi vmešavanje primarne družine v življenje mlade družine. Če tukaj partnerja nista enotna glede nege ter vzgoje svojih otrok, lahko hitro nastane konflikt. Sprejeti pomoč staršev in hkrati postaviti jasne meje je lahko zelo težko. Če je na primer partner bil vzgajan, da se mora za vsako ceno podrejati mami in je spoštovanje starejših ne glede na okoliščine glavna vrednota, bo ob vsiljivih nasvetih svoje mame zmrznil. Partnerka se bo čutila nezaščiteno in ranljivo, težko pa bo razumela nezdravo vez, ki jo vzdržuje tašča z odraslim sinom. Če se podobne situacije ponavljajo iz dneva v dan, ker živijo vsi pod isto streho, lahko pride tudi do ločitve.
Kaj se lahko preventivno naredi? Pomembno je, da si partnerja vzameta dovolj časa vsak zase, ter ugotovita v kakšnih družinah sta odraščala. Vzameta kar je dobrega, koristnega in zdravega, vse boleče, morda travmatične izkušnje pa ozavestita, prečutita in se od njih poslovita. Brez tega koraka se nezavedna bolečina vedno znova prebuja in ob otrocih postaja celo pogostejša in intenzivnejša. Temelj partnerskega odnosa je ljubezen, zaupanje in spoštovanje. Poleg temeljev pa se je treba nenehno truditi za stik, čustveno bližino in povezanost na globlji, intimni ravni. Vse to ni samoumevno in ob majhnih otrocih včasih zmanjka časa, zato si ga je potrebno izboriti, pa če tudi nekaj minut na dan.
Če v primarni družini ni bilo zgleda za spoštljivo komunikacijo in je bilo veliko žaljivk, vpitja ter ignoriranja, se ponavadi tak način prenaša v naslednjo generacijo. Kar nekaj truda je potrebno vložiti, da se posameznik nauči izražati svoje mnenje spoštljivo, ter se je po nastalem konfliktu sposoben opravičiti ter ponovno povezati s partnerjem. Vpitje, napadanje, obtoževanje, zasmehovanje, zaničevanje ipd. so destruktivni za odnos, saj na dolgi rok povzročajo rane, ki se težko zacelijo. Občutek varnosti in zaupanje se lahko hitro izgubi, pot nazaj pa je težka in naporna.
Veliko parov ima težave s prepoznavanjem in izražanjem čustev na primeren način. Ponavadi moški del drži in tlači vsa neprijetna čustvena stanja, ki potem izbruhnejo nenadzorovano v obliki jeze. Takšne eksplozije besa so nevarne, nepredvidljive in ranijo bližnje. Po drugi strani lahko ženska izraža vse neprijetne, potlačene čustvene vsebine z veliko žalostjo, ki vodi v depresijo. Zato je dobro govoriti o svojih čustvih sproti, jih prepoznati, ubesediti in zdržati z njimi. Hkrati pa graditi na varnem partnerskem odnosu, kjer sta lahko oba ranljiva in govorita o svojih željah, potrebah in najglobljih hrepenenjih. Biti slišan, viden, sprejet in globoko povezan s partnerjem daje občutek varnosti ter notranjega miru.
Saša Petrovič
Latest posts by Saša Petrovič (see all)
- Partnerstvo pred starševstvom - 3. 4. 2019
- Povezovanje mamic - 20. 3. 2019
- Izzivi zgodnjega materinstva - 25. 2. 2019