Žepnina za otroka: koliko, kdaj in kako postaviti pravila

Žepnina ni obvezna in zanjo ni enega pravilnega zneska. Lahko pa je zelo uporabno vsakdanje orodje: otrok dobi omejeno količino denarja, o delu porabe odloča sam in skozi majhne odločitve spoznava, kaj pomeni prihraniti, počakati ali porabiti vse naenkrat.

Pri najstniku je denar samo eno od področij postopnega osamosvajanja. Koristno je, da starši ostanejo prisotni brez mikroupravljanja, podobno kot pri šolskih obveznostih najstnika.

Kdaj lahko otrok začne dobivati žepnino?

Smiselno je začeti, ko otrok razume osnovno idejo denarja in zmore nekaj časa počakati na naslednji dogovorjeni znesek. Pri mlajšem otroku je to lahko majhen tedenski znesek, pri starejšem pa daljše obdobje in več odgovornosti.

Ni treba začeti zelo zgodaj samo zato, ker tako počnejo druge družine. Če družinski proračun žepnine ne omogoča, otrok finančne spretnosti lahko vadi tudi pri skupnem načrtovanju nakupa, primerjanju cen ali varčevanju za konkretno željo.

Koliko žepnine je primerno?

Univerzalnega priporočila v evrih ni smiselno postaviti. Znesek je odvisen od starosti, družinskih zmožnosti in predvsem od tega, kaj naj bi otrok iz žepnine plačeval. Petnajst evrov za drobne osebne želje ni isto kot petnajst evrov, iz katerih naj krije še prevoz, telefon ali del oblačil.

Najprej torej določite namen. Nato izberite znesek, ki ga družina zmore redno zagotavljati in pri katerem ima otrok dovolj prostora za nekaj odločitev. Žepnina ne bi smela ogrožati družinskega proračuna ali postati tekmovanje s sošolci.

Tedensko ali mesečno?

Mlajšemu otroku je pogosto lažje načrtovati krajše obdobje. Tedenska žepnina mu omogoči, da hitreje vidi posledico odločitve in kmalu dobi novo priložnost. Starejši šolar ali najstnik lahko postopoma preide na mesečni znesek in s tem vadi daljše načrtovanje.

Če ves denar porabi prvi dan, ga ni treba osramotiti. Prav ta izkušnja je del učenja. Če mu vedno dodamo nov denar, ko ga zmanjka, pa se učinek hitro izgubi.

Naj bo žepnina plačilo za gospodinjska opravila?

Dobro je ločiti dve stvari. Nekatera opravila so običajen prispevek člana gospodinjstva in zanje otrok ne potrebuje plačila. Dodatna, občasna dela pa so lahko priložnost za dogovorjen zaslužek, zlasti pri starejšem otroku.

Pri tem pomaga jasna predstava o tem, katera gospodinjska opravila lahko otrok prevzema glede na starost. Tako žepnina ne postane pogoj za vsako pospravljeno skodelico.

Žepnine ne uporabljajte kot kazen za ocene ali vedenje

Če je osnovni namen žepnine učenje ravnanja z denarjem, je koristno, da je sistem dovolj predvidljiv. Odvzem denarja zaradi slabe ocene ali družinskega prepira pomeša dve različni temi in otroku oteži načrtovanje.

Za kršitve pravil izberite posledico, ki je povezana s konkretnim vedenjem. Pri odnosu z najstnikom je dolgoročno pomembnejši stik; nekaj praktičnih izhodišč ponuja tudi članek kako ohraniti stik z najstnikom.

Dogovorite se, kaj žepnina pokriva

Pred začetkom jasno povejte, katere stroške še vedno krijejo starši in o čem otrok odloča sam. Pri mlajšem so to lahko predvsem drobne želje. Pri starejšem lahko postopoma vključite določene osebne nakupe, vendar naj bo znesek temu ustrezno prilagojen.

Dogovor naj bo dovolj konkreten, da se izognete vsakodnevnemu pogajanju, hkrati pa ga lahko čez nekaj mesecev ponovno pregledate.

Otrok sme narediti tudi manj pameten nakup

Če otrok ves teden prihrani za igračo, ki se odraslemu zdi nesmiselna, to še ne pomeni, da morate nakup preprečiti. Pri varnih in starosti primernih stvareh je nekaj svobode bistvo vaje. Otrok se skozi lastno izkušnjo nauči, ali mu je bil nakup vreden denarja.

Seveda starši še vedno postavljajo meje pri stvareh, ki niso primerne ali dovoljene. Svoboda pri žepnini ne pomeni odsotnosti družinskih pravil.

Uvedite tri preproste možnosti: porabim, prihranim, podarim

Otrok lahko denar razdeli po svojih ciljih. Ni treba kupovati posebnih pripomočkov; tri kuverte ali tri postavke v zapisku so dovolj. Pomembno je, da vidi, da denarja ni treba vedno porabiti takoj.

Če želi dražjo stvar, skupaj izračunajta, koliko tednov ali mesecev bi zanjo varčeval. Odrasli lahko pomaga pri računu, odločitev o cilju pa naj čim bolj ostane otrokova.

Kdaj žepnino povečati?

Ne samo ob rojstnem dnevu. Dober trenutek je tudi takrat, ko se spremeni obseg stroškov, za katere otrok sam prevzema odgovornost. Pred povečanjem se pogovorite, kaj bo po novem plačeval sam in kaj še vedno krije družina.

Če pogovor hitro postane konflikt, se vrnite k skupnemu cilju: otrok se uči odgovornosti. Pri sodelovanju v družini lahko pomagajo tudi praktična orodja za spodbujanje sodelovanja.

Naj bo sistem dovolj preprost, da zdrži več mesecev

Najbolj uporaben dogovor je tisti, ki ga ni treba vsak teden znova izumiti: določen znesek, določen dan, jasen okvir porabe in miren pogovor, ko otrok naredi napako. Žepnina sama po sebi otroka ne nauči ravnanja z denarjem. To naredijo majhne odločitve, ki jih lahko sprejema v varnem okolju.