Mami, koga imaš raje?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Mami, koga imaš raje?

Piše Barbara Rupar

Nosečnice, ki doma že imajo enega otroka, se v drugi nosečnosti pogosto obremenjujejo z vprašanji povezanimi s tem, kaj bo prihod novega družinskega člana prinesel v družinsko dinamiko. »Kako bo otrok doma sprejel prihod novega družinskega člana? Kaj če ne bo maral svoje sestrice ali bratca? Bom lahko na voljo drugemu otroku tako kot sem bila prvemu? Bom lahko prvemu namenila dovolj pozornosti, da se ne bo čutil odrinjenega? Bom drugega sploh lahko imela tako rada kot prvega?«

Tovrstna vprašanja so zelo normalna. Nanje vplivajo tako naše lastne bolečine in izkušnje iz primarne družine, kot golo dejstvo, da se količina časa, ki je bila prej rezervirana samo za prvega otroka, čez noč razdeli med dva, kar zagotovo prinaša določene spremembe v družinski dinamiki. Ne moremo se izogniti temu, da se prvi otrok ne bi vsaj občasno (če ne kar večino časa) počutil prikrajšanega in odrinjenega, saj je bil pred tem celoten čas v središču pozornosti le on sam. Za vaš čas bo sedaj dobil tekmeca. Super je, če se zmoremo razbremeniti (pre)visokih pričakovanj in preprosto zaupati, da je to frustracija, ki je prvorojencem na nek način položena v zibelko in tako neizogibna. To je zelo naraven del njihove življenjske izkušnje. Del njihove zgodbe. Pehanje za pravičnost pri delitvi časa se zdi vnaprej obsojeno na neuspeh, saj se pogosto dogaja, da se starejši otrok počuti zapostavljeno, tudi če se starša še tako trudita, da bi mu namenila več pozornosti. Kako torej skrbeti za čustveni rezervoar prvega otroka? Razmišljam o kvaliteti pred kvantiteto. Res je pomembno, da preživljamo čas s starejšim otrokom, a pomembnejša kot količina se zdi njegova kvaliteta. Iz 24 ur, kot jih ponuja en dan, jih ne moremo izvleči 48. Lahko pa si včasih, ko to zmoremo, vzamemo čas samo in izključno zanj, da z njim počnemo njemu ljube stvari in da mu dovolimo, da čuti in da nam izrazi, kar čuti, četudi je to včasih sovraštvo do mlajšega bratca oziroma sestrice. Normalno je namreč, da si včasih želi, da bratca ali sestrice ne bi bilo. Preden sta prišla, težav z mamino in očetovo pozornostjo ni imel, zato potrebuje čas, da se prilagodi tej novi realnosti in da se v njej lahko začne počutiti varno. In prav pri gradnji občutka varnosti mu lahko najbolj pomagamo.

Za drugorojenca pa je ta realnost povsem drugačna, saj se že rodi v deljeno pozornost. Verjetno nikoli ne bo poznal občutka, kako je kraljevati na prestolu pozornosti. In zato bo težko pogrešal tisto, česar nikdar ni poznal. Njegova življenjska izkušnja je torej že v samem začetku drugačna in tudi ta je povsem naravna. V vsakem primeru bo vsak nosil svojo zgodbo, ne glede na to, kako močno se boste trudili biti pravični, imeti enako vzgojo in kako močno si boste prizadevali, da bi imeli oba enako radi. Dejstvo je, da dveh otrok ne moremo imeti enako radi! Pa ne govorim o količini ljubezni, ki se s prihodom novega družinskega člana samo še množi, v mislih imam predvsem odnos med dvema individualnima bitjema. Tako kot mi sami, je tudi vsak otrok nekaj posebnega, zato imamo z vsakim od njih drugačen in edinstven stik. Ne moremo jih torej imeti enako radi, lahko pa jih imamo radi vsakega na svoj, poseben način. Iščite torej načine, da jim sporočite in pokažete, kako posebno mesto v vašem srcu pravzaprav nosijo. In četudi se bo zdelo še tako razumno in mamljivo, nikdar ne podlezite vprašanju »Čigava risbica je lepša?« na način, da bi dejansko izbrali risbico. To vprašanje namreč skriva še eno, bolj pomembno, vprašanje: »Mami, koga imaš raje?«. »Tako kot imam rada vaju, vsakega na svoj način, sta mi tudi risbici všeč vsaka po svoje.« je ideja, ki jo je vredno zasledovati.

Barbara Rupar

Barbara Rupar

Specializantka transakcijsko analitične psihoterapije in univerzitetna diplomirana politologinja iz mednarodnih odnosov. Odnosi so področje, ki me je zanimalo od nekdaj. Svoje visokošolsko izobraževanje in poslovno pot sem sicer začela na področju mednarodnih odnosov, zasebno pa so me vedno privlačili medosebni. Prav slednji so botrovali temu, da v zadnjih nekaj letih še posebej intenzivno raziskujem najpomembnejši odnos od vseh, tj. odnos do sebe. Ta je tisti, ki najpomembneje oblikuje moj svet in vse ostale odnose v njem. Sem namreč tudi mama, izvenzakonska partnerka, sestra, hči, prijateljica in še kaj.
Barbara Rupar

Latest posts by Barbara Rupar (see all)

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Barbara Rupar

Barbara Rupar

Specializantka transakcijsko analitične psihoterapije in univerzitetna diplomirana politologinja iz mednarodnih odnosov. Odnosi so področje, ki me je zanimalo od nekdaj. Svoje visokošolsko izobraževanje in poslovno pot sem sicer začela na področju mednarodnih odnosov, zasebno pa so me vedno privlačili medosebni. Prav slednji so botrovali temu, da v zadnjih nekaj letih še posebej intenzivno raziskujem najpomembnejši odnos od vseh, tj. odnos do sebe. Ta je tisti, ki najpomembneje oblikuje moj svet in vse ostale odnose v njem. Sem namreč tudi mama, izvenzakonska partnerka, sestra, hči, prijateljica in še kaj.

Dodaj odgovor