Digitalni heroin – kako zasloni spreminjajo otroke v psihotične odvisnike

Suzan je svojemu šestletnemu sinu Johnu kupila iPad, ko je bil v prvem razredu. “Mislila sem, zakaj mu ne bi dala prednosti pri nekaterih stvareh?” je povedala med terapijo. Johnova šola je začela uporabljati naprave v vse nižjih razredih, njegova učiteljica pa je ves čas razlagala o prednosti tega pri izobraževanju, zato je Suzan želela za svojega zlatolasega sina, ki je rad bral in igral nogomet, najbolje.

Johnu je dovolila igrati razne edukativne igre na svojem iPadu. Sčasoma je odkril Minecraft, ki je, kot me je tehnološko ozaveščena učiteljica prepričevala ” nekaj kot elektronski Lego”. Spomnila se je, kako je  kot otrok uživala v igranju s plastičnimi kockami, zato je sinu dovolila, da Minecraft zapolnjuje njegove popoldneve.

Sprva je bila Susan kar zadovoljna. John se je zabaval s kreativno igro, medtem ko je raziskoval njen kockasti svet. Kmalu pa je spoznala, da pa ta igra vseeno ni prav taka kot Lego, ki ga je ona poznala – konec koncev njej ni bilo treba ubijati živali in iskati redkih mineralov, da bi preživela in se povzpela na višji nivo svoje priljubljene igre. Ampak zdelo se je, da je ta igra Johnu resnično všeč, pa še Minecraft klub so imeli v šoli, tako da se to nikakor ni zdelo napačno.

Kljub temu pa Susan ni mogla zanikati, da je pri Johnu opazila spremembe. Vse bolj se je osredotočal na igro, izgubil je interes za nogomet in branje knjig, hkrati pa zavračal svoje hišne obveznosti. Včasih se je zbudil zjutraj in rekel, da v sanjah videva kockaste oblike.

Čeprav jo je to zaskrbelo, je mislila, da ima njen sin samo bujno domišljijo. Ker se je njegovo vedenje slabšalo, mu je poskušala odvzeti igro, a John je na to odgovoril z izpadom jeze. Njegovi izpadi so bili tako resni, da je popustila in sama sebe vedno znova prepričevala, da je to “vzgojno”.

Potem pa je neke noči spoznala, da res nekaj ni v redu.

“Vstopila sem v sobo, da ga preverim. Moral bi spati – jaz pa sem se tako prestrašila …”

Našla ga je z na široko odprtimi očmi sedeti na postelji, njegove krvave oči so zrle v daljavo, njegov bleščeči iPad pa je bil položen poleg njega. Zdelo se je, da je v transu. Čeprav v bila Susan v paniki, je sina morala dobro stresti , da ga je potegnila iz transa. Povsem zmedena je bila. Ni mogla razumeti, da je njen nekoč zdrav in srečen fant postal tako odvisen, da je končal v katatonični otopelosti.

Obstaja razlog, da so ravno tisti starši, ki so inženirji in tehnologi, s tehnologijo najbolj previdni. Steve Jobs je  kot starš izrazito nasprotoval tehnologiji. Tehnološki delavci in inženirji iz Silicijske doline svoje otroke vpisujejo  v Waldorfske šole brez tehnologije. Ustanovitelja Googla Larry Page in Sergey Brin sta hodila v netehnološko Montessori šolo, tako kot tudi ustvarjalec Amazona Jeff Bezos ter ustanovitelj Wikipedije Jimmy Wales.

Mnogi starši intuitivno razumejo, da povsod navzoči bleščeči zasloni negativno vplivajo na njihove otroke. Priča smo agresivnim izpadom jeze, ko jim zasežemo napravo in tavajoči koncentraciji, kadar niso neprestano stimulirani s hiperstimulativnimi napravami. Še huje pa je, ko vidimo otroke, da se dolgočasijo, postajajo apatični, nezainteresirani, ko niso “priklopljeni”.

Vendar je še slabše, kot mislimo.

Zdaj vemo, da so ti iPadi, pametni telefoni in Xboxi vrsta digitalne droge. Nedavne raziskave skeniranja možganov kažejo, da vplivajo na frontalni korteks, ki nadzoruje izvršitvene funkcije, vključno z nadzorom impulzov – enako kot kokain. Tehnologija je tako hiperstimulativna, da dviguje raven dopamina, nevrotransmiterja za dobro razpoloženje, ki je najbolj vključen v dinamiko odvisnosti – tako kot seks.

Ta učinek odvisnosti je prav tisto, zaradi česa dr. Peter Whybrow, direktor nevroznanosti na UCLA, zaslon imenuje “elektronski kokain”, kitajski raziskovalci pa “digitalni heroin”.

Tako je, možgani vašega otroka, ki dnevno igra Minecraft, izgledajo kot možgani odvisnika od drog. Nič čudnega torej ni, da imamo težave z odvajanjem otrok od zaslonov in se soočamo z razdražljivostjo naših malčkov, ko prekinemo njihovo igro. Poleg tega, več sto kliničnih raziskav kaže, da zaslon poveča depresijo, tesnobo in agresijo, lahko pa privede tudi do psihotičnih potez osebnosti, kjer igralec izgubi povezavo z realnostjo.

Pri svojem kliničnem delu z več kot 1000 najstniki sem v zadnjih 15 letih odkril, da stara trditev “en gram preventive je kot kilogram kurative” še posebej velja pri odvisnikih od tehnologije. Ko otrok enkrat prestopi mejo in postane odvisen od tehnologije, je zdravljenje lahko zelo težko. Pravzaprav sem ugotovil, da je lažje zdraviti odvisnike od heroina in metamfetamina, kot igralce, izgubljene v digitalni matrici video igre ali odvisnike od družbenih omrežij.

Po navedbah Ameriške akademija za pediatrijo iz leta 2013, otroci, stari 8 do 10 let, pred raznimi digitalnimi mediji preživijo 8 ur na dan, najstniki pa celo 11 ur. En od treh otrok uporablja pametni telefon ali tablico še preden spregovori. V priročniku “Internetna odvisnost” dr. Kimnerly Young trdi, da 18 odstotkov študentov v ZDA trpi zaradi odvisnosti od tehnologij.

Ko enkrat oseba prestopi mejo in zabrede v polno odvisnost – naj je to droga, digitalne naprave ali kaj drugega – mora pred kakršno koli drugo vrsto terapije opraviti razstrupljanje, da bi zdravljenje bilo uspešno. Pri odvisnosti od tehnologije to pomeni popolno digitalno razstrupljanje – brez računalnika, pametnega telefona in tablice. Pri ekstremnem razstrupljanju tudi brez televizorja. Predpisana količina časa je štiri do šest tednov – to je običajno čas, ki ga hiperstimulirani živčni sistem potrebuje, da se “resetira”. Vendar pa to v današnji družbi, prenatrpani z vseprisotno tehnologijo, ni ravno lahka naloga. Brez droge in alkohola se da živeti, pri digitalni tehnologiji pa so skušnjave povsod.

Kako potem otrokom preprečiti, da bi prekoračili to mejo? Ni lahko.

Bistveno je, da preprečite svojemu 4-5 ali 8 letnemu otroku, da se na ekran sploh navadi. To pomeni Lego kocke namesto Minecrafta, knjige namesto iPada, narava in šport namesto TV-ja.

Z otrokom se odkrito pogovorite o tem, zakaj jim omejujete čas pred ekranom. Večerjajte z otrokom brez kakršnihkoli elektronskih naprav za mizo – kot je imel nekoč Steve Jobs s svojimi otroki večere brez tehnologije. Ne bodite žrtev “sindroma raztresenega starša”, saj iz teorije socialnega učenja vemo, da “opica dela, kar opica vidi”ali preprosteje povedano – bodite svojim otrokom dober vzor.

Ko se pogovarjam s svojima 9 letnima dvojčkoma, jima iskreno povem o tem, zakaj ne želimo, da imata tablico ali video igre. Pojasnim jima, da se nekateri otroci tako želijo igrati te igre, da jim je težko prenehati ali nadzorovati, kako dolgo se bodo igrali. Pomagal sem jima razumeti – če se navadita na Minecraft kot nekateri drugi otroci, bi lahko trpela druga področja njihovega življenja. Morda ne boste več želela igrati nogometa ali brati knjig tako kot prej, manj bosta zainteresirana za znanost in projekte v naravi ali pa se bosta odtujila od svojih prijateljev v resničnem življenju. Začuda nista potrebovala veliko prepričevanja, ker sta že iz lastnih izkušenj videla, kako so nekateri njuni prijatelji podlegli pretiranemu gledanju v zaslon.

Razvojni psihologi vedo, da zdrav razvoj otroka vključuje socialno interakcijo, ustvarjalno domišljijsko igro in vključenost v resnični, naravni svet. Na žalost pa vzporedni svet odvisnosti od ekrana duši in zavira te razvojne procese.

Vemo, da so otroci bolj nagnjeni k odvisnosti, ko se počutijo osamljeno, odtujeno, nekoristno in zdolgočaseno. Rešitev je v tem, da otrokom pomagamo, da se povežejo s pomembnimi izkušnjami iz resničnega sveta in z osebami iz krvi in mesa. Manj verjetno je, da se bo angažiran otrok, zaposlen z ustvarjalnimi aktivnostmi in povezan z družino, zatekel v digitalni svet. Četudi ima otrok najbolj ljubečo podporo, lahko “pade” v matrico, potem ko se poveže s hipnotičnim zaslonom in doživi učinek odvisnosti. Konec koncev, približno 10 % ljudi je nagnjenih k odvisnosti.

Za konec naj povem, da je moja klientka Susan umaknila Johnovo tablico, okrevanje pa je bilo dolgo –  boj s številnimi ovirami in zastoji na tej poti.

Štiri leta pozneje John izgleda veliko bolje. Naučil se je veliko bolj zdravo uporabljati namizni računalnik in ponovno je pridobil ravnovesje v svojem življenju. Igra nogomet in ima nekaj dobrih prijateljev v šoli. No, njegova mama je še vedno pozorna in ostaja pozitivna in proaktivna sila pri njegovi uporabi tehnologije, zato ker, tako kot pri vsakem odvisniku, vrnitev v odvisnost preži v trenutkih slabosti. Poskrbeti, da ima otrok zdravo okolje, da nima računalnika v svoji sobi in da večerja brez tehnologije na mizi – vse to je del rešitve.

Nicholas Kardaras

Opomba:

Avtor članka dr. Nicholas Kardaras, izvršni direktor kinike The Dunes East Hampton, je den najboljših strokovnjakov za rehabilitacijo odvisnosti in bivši kinični profesor na Stony Brook Medicine.