Kaj je mononukleoza ali bolezen poljuba

Kaj je mononukleoza? Priznajmo, beseda zveni zastrašujoče. Pa je res?

Infektivna mononukleoza je virusna bolezen, ki jo v 90% povzroča Epstein-barr virus (EBV). Pojavlja se v vseh starostnih skupinah, najpogostejša pa je pri predšolskih in šolskih otrocih ter mladostnikih (od 15 do 25 leta starosti) in se prenaša kapljično.

Ker je virus v zunanjem okolju nestabilen, bi najpogosteje bil potreben tesen stik z okuženo osebo (torej s slino), da bi se bolezni lahko nalezli. Zato je mononukleoza poznana tudi pod imenom ”bolezen poljuba”.

Prenos bolezni pri otrocih

Mononukleoza se lahko prenaša z dotikom rok ali preko igrač, ki so bile v stiku z okuženo slino. Kar 50% otrok zboli za prvo infekcijo EBV do petega leta starosti.

Zgodnji prenos te bolezni v otroštvu je pogostejši v nižje socialno-ekonomskih skupinah in na krajih, kjer se zbirajo večje množice ljudi. Prvi simptomi se običajno pojavijo 4-6 tednov po okužbi z virusom.

Simptomi mononukleoze

Pri mononukleozi je značilno povečanje limfnih kanalov v človeškem organizmu – najpogosteje na vratu, kot vnetje žrela z bolečinami v grlu, povišano telesno temperaturo (višjo od 39 °C), možno je tudi povečanje jeter in vranice. Včasih so simptomi lahko tudi povsem blagi in netipični ter so podobni prehladu. Telesna temperatura le lahko zgolj malenkostno povišana, a dolgotrajna, otroci pa so utrujeni. Mlajši kot so otroci, bolj netipični so znaki.

Povišana telesna temperatura v povprečju traja 7-10 dni in ko ta začne upadati, se normalizira tudi stanje vnetega žrela in simptomi postopno začnejo izginjati.

Povečane limfne žleze, jetra in vranica se zmanjšujejo počasi, v povprečju to traja 6 tednov. Zmanjšanje limfnih kanalov pa se običajno zgodi v približno treh tednih.

Postavitev diagnoze

Diagnoza se postavi glede na klinično sliko in pregled pacienta s pomočjo laboratorijskih testov, pri katerih so najpogostejše serološke preiskave na EBV.

Pri sicer zdravih ljudeh je zdravljenje simptomatsko, torej lajšanje simptomov bolezni. Torej – potrebno je znižati telesno temperaturo, popiti zadostno količino vode, nujen pa je tudi počitek. Včasih se je veliko pozornosti usmerjalo k dietični prehrani zaradi poškodb jeter, a se je izkazalo, da dietična prehrana nima nobenega učinka na zmanjšanje časovnega trajanja simptomov.

Strogi počitek?

Mirovanje je potrebno samo pri tistih bolnikih, ki imajo močno povečano vranico v akutni fazi bolezni, saj lahko vsaka najmanjša travma privede do tega, da vranica poči. Tisti, ki se sicer počutijo dobro in nimajo povečane vranice, lahko brez skrbi obiskujejo šolo in pouk oziroma hodijo na delo.

Več kot 90% obolenj z infektivno mononukleozo je nenevarnih in bolezensko stanje preide brez komplikacij. Tako se večina obolelih po 3-4 tednih lahko brez skrbi vrne k vsakdanjim aktivnostim.

Dr. Svjetlana Bela Klancir, spec. pedijatar

Prevedla in priredila: Irena Sušnik Trojar