Tjaša Šuštar: Ko je bil porod travmatična izkušnja

Tjaša Šuštar: Ko je bil porod travmatična izkušnja

Porod je ena najmočnejših telesnih, čustvenih in duhovnih izkušenj, ki ostane za vedno zapisana globoko v telo in psiho mamice. Kako se ženska med porodom počuti, kako zanjo skrbijo – ali prejema sočutno podporo, ali se počuti varno in opolnomočeno, spoštovano in slišano v svojem doživljanju in potrebah močno zaznamuje ne le potek poroda ampak tudi njeno fizično in psihično počutje v poporodnem obdobju in povezovanje z otročkom.

Kaj je mamica v trenutkih poroda doživljala je izjemno pomembno, čeprav se pogosto zgodi, da ženska, ko izrazi svojo stisko v povezavi s porodom, od svojih bližnjih sliši, kako je tega sedaj že konec in da je najbolj pomembno, da je z otročkom vse v redu.

Seveda je vsaka mamica neizmerno hvaležna, da je otrok zdrav, a to ne pomeni, da ne potrebuje, da je njena izkušnja slišana in ovrednotena. Vsaka ženska ima potrebo, da po porodu deli svojo zgodbo, jo ubesedi in na ta način integrira svojo izkušnjo. In čisto vsaka mamica potrebuje in si zasluži, da je njena resnica sprejeta s sočutjem in absolutnim spoštovanjem.

Za nekatere ženske je porod lahko travmatična izkušnja, ne glede na to, da se morda nekemu zunanjemu opazovalcu ali osebi, ki je bila prisotna ob njej, ne zdi tako. Kriterij za to namreč ni nujno nekaj zunanjega (dolžina poroda, intervencije, ki so bile uporabljene) temveč doživljanje mamice. Če je mamica med porodom doživela hud strah, grozo, se počutila razgaljeno in popolnoma ranljivo, zmedeno, neslišano (ko je npr. niso informirali in prosili za privolitev glede posegov), če je čutila, da je njeno ali otrokovo življenje v nevarnosti, da je zapuščena in popolnoma brez kontrole, govorimo o travmi, ki ima za posledico lahko tudi postravmatsko stresno motnjo.

Pri tem moramo poudariti, da na zunaj popolnoma enako izkušnjo lahko neka mamica sprocesira brez večjih stisk, za neko drugo žensko pa lahko predstavlja travmatično izkušnjo. Zato ne smemo ocenjevati zunanjih dogodkov kot travmatičnih ali ne, temveč prisluhniti vsaki mamici in vzeti zares njeno doživljanje.

Poporodno obdobje

Mamice, ki so doživele porod oz. določene momente poroda kot travmatične lahko doživljajo v poporodnem obdobju flashbacke oz. prebliske, kar pomeni, da podoživljajo določene vidike poroda kot da bi se dogajali v sedanjosti. Npr. lahko se jim nenadoma pojavijo slike, besede, ki so jih izrekli zdravstveni delavci, vonj ali preplavljajoča občutja strahu in groze … Prav tako imajo lahko nočne more ali pa v mislih konstantno preigravajo določen del poroda, da bi našle nek vzrok za to kar se je zgodilo.

Telo je lahko v konstantnem stanju hipervzburjenja kar pomeni, da so stalno na preži, tesnobne, razdražljive, jezne ali imajo težave s spanjem.

Ob vsem tem se lahko počutijo tudi izdane in zlorabljene s strani oseb, ki bi morale med porodom poskrbeti in se zavzeti zanjo pa čutijo, da tega niso storili (morda partner, ki ga niso doživele kot prisotnega, sočutnega, na njeni strani ali kakšen nesočuten oziroma nespoštljiv zdravstveni delavec-delavka. Prav tako lahko čutijo, da jih je izdalo njihovo telo ter ga zato zavračajo, celo čutijo sovraštvo …

Zaradi svojih stisk, ki se tako močno prebujajo in jih izjemno težko uravnavajo lahko hitro doživljajo, da v poporodnem obdobju niso kos situaciji in da je vsega preveč. Če k temu prištejemo še utrujenost zaradi pomanjkanja spanja, morda težave z dojenjem, razbolelo telo, ki jim povzroča nove bolečine, lahko hitro razumemo zakaj nekatere mamice otročkov jok spravi v hudo stisko, ter ga zelo težko umirijo.

Ko same doživljajo, da gre njihovo telo po svoje, ter nimajo kontrole nad občutki groze, jeze, tesnobe, je otročkov jok in nebogljenost še nova teža, ki je v tistem trenutku zanje pretežka.

Ob tem se lahko počutijo kot da so najslabše mamice, da niso sposobne in zmožne te vloge ali pa da jih otroček zavrača, ker se v njihovem objemu ne pomiri. Včasih se lahko pričnejo celo izogibati otročka, ker v njih prebuja slike ali grozo povezano s porodom.

Zaradi vsega tega se nekatere pričnejo tudi umikati od drugih in kadar slišijo pozitivne porodne zgodbe drugih žensk, se lahko prebudijo izjemno močna občutja jeze, ki kažejo na vso krivico, ki se jim je zgodila in na globoko bolečino v njih, ki potrebuje svoj prostor, čas, sočutje in pogosto tudi profesionalno pomoč za okrevanje.

V tem tako ranljivem obdobju, ko čisto vsaka mamica potrebuje in si zasluži tako nežno in sočutno skrb in pozornost, kot njeno malo dete, mamice s travmatično izkušnjo poroda to potrebujejo še v veliko večji meri.

Zato draga mamica, ki se prepoznaš v zgoraj navedenem opisu:

Žal mi je in res je krivično, da je bila tvoja izkušnja poroda tako zelo boleča in da tudi sedaj, ko je tvoj zakladek že v tvojem naročju, tako zelo trpiš. Rada bi, da veš, da nisi grozna mami, in da je tvoja bolečina in trpljenje resnično, ter ima svoj izvor. Nikakor ni sramotno kar doživljaš in tako zelo pomembno je, da ne ostajaš sama v svojih stiskah, temveč poiščeš pomoč, ker si jo resnično zaslužiš.

 

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula.

Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.

Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.

Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.

Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
Tjaša Šuštar
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula. Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca. Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok. Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram. Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.

Dodaj odgovor