Lekcija, ki sem jo dobila s hčerino fantovsko frizuro

Mama sem že 17 let. Imam tri otroke in med temi tremi različnimi dušicami se mi zdi, da sem bila izpostavljena že vsem raznim vzgojnim situacijam, kar jih je v knjigah. Vseeno pa sem s svojo srednjo hčerko, Gajo, dobila izkušnjo naravnost za v knjige. Naučila me je eno največjih lekcij, kar sem jih kot mama bila deležna.

Kot staršu mi je naložena naloga, da otroke učim, kaj je prav in kaj narobe, da spoštujejo druge in da premislijo, preden nekaj rečejo. Upam, da so moji otroci samozavestni, empatični, neodvisni ljudje, ki razmišljajo in se učijo preko pozitivnega vzora, da druge ne smemo soditi po njihovem videzu, prepričanjih, rasi ali spolu.

Obsojanje in spol sta v naši družini odigrala pomembno vlogo. S tem sem se spopadala kar nekaj let. Ko so bili moji otroci majhni, sem jih oblačila tako kot se je zdelo lepo meni. Držala sem se vseh stereotipov glede spolnih norm do zadnjega; od oblačil do igrač, od knjig do koles, bila sem povsem prežeta z roza ali modro.

Ko je moja hči vstopila v prvi razred, pa sem opazila spremembo. Nič več je niso zanimali roza oblekice in naglavni trakovi; zelo jasno nam je dala vedeti, da se želi oblačiti točno tako kot njen brat – vključno s klasično belo kratko majico. Ves čas sva se prerekali in vedno sem iskala razloge, zakaj ne more nositi te bele majice. To majico sem iskreno sovražila.

Tako sva nekega jutra, ko je prišel dan za fotografiranje obe izgubili nadzor. Ona je hotela obleči tisto belo kratko majico, ki jo je tako močno oboževala. Jaz pa sem zahtevala, da obleče oblekico ali nekaj, kar bi bilo po mojem mišljenju bolj primerno za fotografiranje.

»Ne moreš obleči tiste majice za v šolo. Danes se boste fotografirali in oblekla boš oblekico – brez debate!«

Nato so bili na vrsti izpadi in solze. V tistem trenutku pa sem opazila, da sem utrujena. Ona je bila utrujena. Spomnim se, da sem razmišljala, da lahko še naprej rinem z glavo skozi zid zaradi oblačenja ali pa izberem druge bitke. Če je bila to kakšna indikacija o njenem nadaljnjem življenju, potem mi je jasno, da naju čaka še ogromno bitk. Pogledala sem jo in v trenutku videla žalost v njenih očeh. Prav hitro sem spoznala, da me prosi za proste roke pri raziskovanju lastne individualnosti. To zame nikakor ni bilo lahko, ampak pustila sem ji raziskovati.

Ko so tako leta minevala sem njeno individualnost občudovala in se obenem z njo težko spopadala. Zavidala sem ji, a obenem me je bilo zanjo tudi strah. Na lastne oči sem videla, kako se drugi otroci norčujejo iz nje, ker je tisto dekle, ki se oblači fantovsko in se igra košarko s fanti, namesto da bi se tako kot ostala dekleta igrala s hišico za punčke. Videla pa sem tudi svojo malo deklico, kako ji je vedno bolj udobno v njeni koži. Videla sem svojo malo deklico, kako drhti od samozavesti, moči, poguma in na splošno zadovoljstva s tem, kdo je. Ni se menila za komentarje drugih – kar pa je, če dobro pomislite, nekaj, s čimer se spopada veliko odraslih vse svoje življenje.

Nato se je zgodilo. Že nekaj let je le na hitro omenjala, da bi rada naredila neko spremembo glede svojih las. Takrat pa kar na lepem ni hotela več klasične frizure, ampak, kot jo je poimenovala sama, fantovsko frizuro. Imela je dolge in čudovite lase in nikakor nisem bila pripravljena, da bi si jih ostrigla. Mislila sem si, da si bo, če bom njeno prošnjo vztrajno ignorirala, premislila. Ampak ne, bila je odločena in se na vse pretege trudila svojo voljo uresničiti ter lase postriči tako kot jih strižejo fantom.

Prav sovražila sem idejo, da bi imela hči fantovsko frizuro. Vedela sem, ob kaj je trčila v osnovni šoli in se bala, kaj bo zdaj, ko je v srednji šoli. Že tako se je oblačila kot fant in če bi odvzela še dolge lase, bi le prilivala olje na ogenj, ki ga že tako nisem znala pogasiti. Jaz sem njena mama, njena glavna zaščitnica, kako bi ji lahko dopustila vse to ob zavedanju, ob kaj bi lahko trčila, medtem ko se pripravlja na vstop v novo šolo z novimi otroki in novimi učitelji?

Strah me je bilo. Nisem vedela, kako bom sprejela dejstvo, da ima kratke lase. Vem, da so le lasje in da zrastejo nazaj. Preko logike sem to razumela, čustveno pa pač na to nisem bila pripravljena. Zame so bili lasje še edino, kar je ostalo, edino, v čemer se je videlo, da je mala deklica. Prepričana sem bila, da če ji tega ne bom dovolila, se bom nekega dne zbudila in ugotovila, da je vzela škarje v svoje roke.

Zavedala sem se, da moram popustiti. Morala sem ji dovoliti, da se odloča sama zase; morala sem imeti ravno toliko zaupanja vanjo, kot ga ima sama. Želela se je izražati in edini način, ki ji je bil blizu, je bil preko njenih oblačil in las. V srcu sem vedela, da bo s kratkimi lasmi srečnejša, ampak moj razum se je temu upiral.

Skupaj s hčerko sva se odpeljali v frizerski salon. Pogledala sem na sedež poleg sebe svojo hči in v njenih očeh, ki so me gledale, je kar žarelo od navdušenja. Ko sva prispeli do salona, je bila tam naša stalna stilistka Jana, iskreno ne vem, če bi uspela iti skozi to izkušnjo brez nje. Prav tako pa je v moji hčeri oživela neka nova čustva, ko ji je rekla da se ji zdi neverjetno »kul«, da je naša mlada dama pri svojih letih tako samozavestna.

Ko so tako šop za šopom njeni lasje padali na tla, sem opazovala svojo hčerko med menjavo stare kože za novo, v kateri ji je namenjeno biti. V trenutku, ko je bil odstrižen še zadnji pramen, mi je postalo jasno, da je to zanjo najsrečnejši trenutek v celem življenju in obenem tudi takšen, ki bo obema pri srcu. Opazovala sem jo med ogledovanjem v ogledalu; na obrazu ji je žarel največji nasmešek, takšnega od nje še nisem nikoli videla. To, čemur sem bila priča, ni bil le dogodek, ki je življenje spremenil njej, ampak tudi meni.

Ko tako pogledam nazaj, razumem, da ta dogodek ni imel prav nič skupnega z dolžino njenih las, ampak z mojim namenom, da bi jo zaščitila. Ampak ne morem. Ne moremo. Ne moremo zaščititi naših otrok pred vsem, predvsem pa ne pred njimi samimi. Moja hči je srečna, ponosna je na to, kar je, in že tako majhna me je naučila eno največjih življenjskih lekcij: včasih moramo svojim otrokom dopustiti, da si utirajo svojo pot, da bodo preko tega lahko ustvarili svojo lastno identiteto.

Phyllis Pometta/scarymommy