Moj otrok gre v vrtec!
Za vsakega otroka predstavlja vrtec nepogrešljiv del otroštva. V njem se nauči, kako funkcionirati v družbi, pridobi mnogo novih spretnosti in znanj. To vemo vsi starši. Ampak kaj, ko glava govori eno, srce pa drugo. Moj otrok gre v vrtec! Stran od doma, poznanih ljudi, poznanega okolja, navad.
Sem tipična mama. Vem (ali vaj mislim, da vem), kaj je prav in najboljše za moja otroka. Vem, kako ju vzgajam, kaj dovolim in kaj mi je pomembno. Zdaj pa naposled je tako daleč – starejša hči gre v vrtec. Pa je bila dejansko že dvakrat tik pred tem, pa je vedno prišlo nekaj vmes (priznam, da je malo vlogo odigralo tudi mamino srce). Zdaj pa gre zares – pred mojo punco je največji podvig njenega življenja.
Ona se vrtca sicer zelo veseli. Veseli se otrok, malih umivalnikov v kopalnici, igranja, ustvarjanja. Zato še bolj razmišljam o tem, zakaj imam potem jaz že ob sami misli na vrtec pravi cmok v grlu. Smo res mame pri vstopu naših otrok v vrtec bolj problematične kot otroci sami?
Od vsega začetka sem ji poskušala omogočati vse, kar bi drugače pridobila v vrtcu. Ima veliko prijateljev, ki jih redno videva, navajena je družbe, hodi na telovadbo, da pridobiva gibalne spretnosti, obiskuje tečaj nemščine, da spoznava pravila in rutino v skupini (in seveda tudi jezik), skupaj spoznavava črke, številke ter naravo, veliko tudi ustvarjava in izvajava mnogo finomotoričnih dejavnosti. Vse lepo in prav – a kaj, ko vidim, da ji to vseeno ni dovolj? Da potrebuje več, kot ji lahko dam sama. Da moram, čeprav bi jo z veseljem še obdržala doma, pustiti, da naredi naslednji korak k svoji samostojnosti.
Je morda to? Da bo postala še samostojnejša, prevzela navade in razvade drugih , da z možem ne bova več edina, ki jo bova vzgajala in odločala o njeni vzgoji? Da bodo pomembno mesto v njenem življenju dobili tudi novi ljudje? Da je ne bom mogla vedno zaščititi in ji stati ob strani? Da me bo kdaj potrebovala, mene pa ne bo ob njej? …
Vem, da bom pred njo še vedno igrala »močno« mamo, ki bo svojega otroka navdušeno prvič pospremila v vrtec in seveda tudi vse naslednje dni. Mamo, ki jo bo spodbujala, saj gre med nove prijatelje, kjer bo počela vse, kar rada počne. Vem pa tudi, da bom, ko se bom poslovila pred vrati igralnice, komaj zadržala solze. A jih bom. Saj je to najboljše za mojega otroka. In to je vse, kar šteje.
- Učenje tujega jezika – kdaj? - 23. 8. 2015
- Moj otrok gre v vrtec! - 14. 8. 2015
- Misija starševstvo - 28. 7. 2015