Sedem disciplinskih napak, ki jih vse mame počnemo
Vsi zamočimo
Ko se začnemo spopadati s slabim vedenjem, vsi zamočimo. Pomagali vam bomo, da se boste tega pravilno lotili.
Nisem bila na pošti vse od “nesreče.” Jaz sem bila tista ženska s kričečim otrokom, ki se je počasi pomikala v vrsti proti okencu. Še nekdo me je spustil naprej. Izkazalo se je, da so moji brezupni poskusi, da bi potolažila otroka, posledica tega, da sem še sveža novopečena mamica.
Otrokov izpad je bil posledica tega, da sem prej nekaj spregledala – nisem opazila signalov (mencanje oči in nejevolja), da je otrok utrujen.
Nič čudnega, da je otrok imel izpad, je povedala svetovalka za starše Michele Borba, Ed. D. avtorica knjige The Big Book of Parenting Solutions (Velika knjiga starševskih rešitev). Po njenem mnenju obstajajo vedenjski vzorci. Otroci se enako obnašajo, ko so utrujeni, lačni ali naveličani; na odraslih je, da to opazimo in ukrepamo temu primerno.
Sinovo razpoloženje bi ženski moralo povedati, naj ga pusti dremati, šele potem bi se odpravila po opravkih, ko bi bil pripravljen. Ignoriranje otrokovih signalov je eden od mnogih disciplinskih napak, ki jih starši delamo ves čas. Če te stvari popravimo, je to lahko za starše ogromna sprememba v izkušnji starševstva. Strokovnjaki odkrivajo najpogostejše napačne korake staršev.
Preveč smo negativni
“Ne tepi svoje sestre!” “Nehaj vleči psa za rep!” Število stvari, ki jih svojim malčkom ali predšolskim otrokom ne dovolimo, je neskončno.
Rešitev: povejte otroku, kako želite, da se obnašajo.
Nihče ne želi vzgojiti otroka, ki ne razume mej, vendar starši rečemo NE tako pogosto, da sčasoma otroci postanejo na to gluhi – in beseda izgubi na moči. Pogosto otrokom rečemo, naj nekaj ne počnejo, brez da jim damo vedeti, zakaj tega ne smejo početi.
Prihranite NE-je za resnično nevarne situacije. Če otrok stoji v kadi, namesto da mu rečete : “ne stoj v kadi”, mu razložite, da se v kadi sedi, ker je kad spolzka in je nevarno za padec. Kasneje, ko opazite, da otrok lepo sedi v kadi, mu povejte nekaj pohvalnega (“všeč mi je, kako sediš”) za krepitev njegovega dobrega vedenja.
Od naših otrok preveč pričakujemo
Sedite npr. v cerkvi ali v gledališču, vaš otrok pa kriči. Takoj potem, ko ste ga opozorili s psst, začne spet. Zelo mučno!Zzakaj ne posluša?
Rešitev – igraj učitelja
Majhni otroci še niso razvili nadzora oziroma se naučili socialnih manir, ki se zahtevajo na javnih prostorih, kot so trgovine in restavracije. Starši mislimo, da otroci vedo več, kot vedo v resnici.
Ko naš otrok prekrši pravilo, se spomnimo, da to ne počne zato, da bi zadal komurkoli bolečino ali ga prizadel namerno, ampak samo ne ve, kako naj ravna v določeni v situaciji, zato “psttt-kanje” ni učinkovito, niti fer. Osredotočimo se raje na to, da pokažete otroku, kako želite, da se obnaša, nežno in mirno mu povejte stvari, kot “jaz sem tiho, ker sem v cerkvi/gledališču. Če pa želim kaj od očka, se nagnem k njemu in mu zašepetam.” Zraven pa še pokažite na druge, da vidi, kako se drugi obnašajo. Otroci so rojeni posnemovalci, zato ima posnemanje in opozarjanje na nekaj, kar želimo, da storijo, dolgotrajen učinek.
Potreben je čas in veliko ponovitev, da se otroci naučijo pravilno ravnati v različnih situacijah. Sčasoma se bodo naučili.
Mi smo vzorec vedenja, ki ga ne želimo videti
Ko nam nekaj pade, se glasno razburimo. Nekdo nas prekine in mi mu rečemo, da je nesramen. Ko pa naši otroci reagirajo popolnoma isto, ko jim ne gre tako, kot so si zamislili, se ujezimo.
Rešitev: opravičite se in poskusite znova
To je vedenjski bumerang efekt: če mi kričimo, bodo najverjetneje kričali tudi naši otroci. Vem, težko se je ves čas obnašati perfektno, zato pa se lahko opravičimo, ko nam kdaj spodrsne ali uide. Čustva so močna in težko jih je kontrolirati tudi nam odraslim. Če se opravičimo za neprimerno vedenje, pomeni, da smo odgovorni za svoja dejanja.
To je tudi priložnost, da se z otrokom pogovorimo o tem, zakaj smo tako reagirali in ponuja primerne načine za odziv na frustracije. To je neka mamica naredila, ko je njen šestletni sin Anže pretirano protestiral pri oblačenju: “Samo utihni in se obleci!” Ko jo je prešinilo, da noče take reakcije pri svojem otroku, ko se bo znašel v podobni situaciji, je pokleknila, se opravičila in se z njim pogovorila, kako pomembno je biti pravočasno v šoli. Delovalo je: Anže se je mirno pripravil za odhod v šolo.
Posredujemo, ko nam otroci gredo na živce
Slišimo otroke, da lovijo drug drugega okoli hiše in že vpijemo.
Rešitev: ignorirajmo selektivno
Pogosto imamo starši občutek, da se moramo vmešati vsakič, ko otroci naredijo nekaj. Ampak biti “bad guy” ves čas je zelo naporno. Imejmo v mislih, da otroci včasih delajo stvari, ki so nadležne zato, ker iščejo nova znanja in spretnosti. (Tako lahko vaš malček zliva sok v kosmiče, ker se uči o tekočinah). Naslednjič morda iščejo pozornost. Ko varnost ni vprašljiva, poskusimo samo spremljati otroka z budnim očesom. Če vaš šestletnik igra na klavirček s svojim nosom, poskusite ne vpiti nanj. Nadaljujte s tem, kar ste počeli, kot da se ni nič zgodilo. Najverjetneje, če se ne boste odzvali, se bo sčasoma ustavil in vi se boste počutili mirneje, saj ste se izognili nepotrebnemu kričanju.
Samo govorimo, nič pa ne naredimo
“Ugasni televizijo … tokrat mislim resno … Res!” Naši otroci nadaljujejo s slabim obnašanjem, če so opozorila tako nejasna, prav tako kot mi prevozimo rumeno luč, ker tam ni nobenih posledic.
Rešitev: postavimo meje in se jih držimo
Godrnjanje, dajanje druge priložnosti in pogajanja dajo otrokom vedeti, da je sodelovanje neobvezno. Otroke moramo naučiti, da upoštevajo pravila, da so pričakovanja jasna in ukrepati takrat, ko pravila prekršijo. Če želimo, da gre otrok s kavča v svojo sobo narediti domačo nalogo, začnimo s spoštljivimi navodili (Prosim, izklopi zdaj tv in naredi nalogo). Če bo ubogal, se mu zahvali. Če pa ne, mu pokaži posledice. “Jaz bom ugasnil TV zdaj. Dokler ne dokončaš naloge, ne gledaš televizije.”
Time-out uporabljamo neučinkovito
Ko pošljemo našega triletnika v svojo sobo, ker je udaril brata, začne razbijati z glavo ob tla od besa.
Rešitev: Razmisli o tako imenovanem” time-in-u”.
Ukrep time-out je mišljen kot priložnost, da se otrok pomiri, ne pa kot kazen. Nekateri otroci se dobro odzovejo na predlog, da naj gredo v tiho sobo, dokler se ne umirijo. Nekateri pa vidijo to kot zavrnitev in jih razburi. Poleg tega ta ukrep ne uči otroka, kako želimo, da bi se obnašal. Kot alternativa temu je time-in, pri čemer mi s svojim otrokom sedimo v tišini. Če je otrok zelo vznemirjen, ga objemimo, da se umiri. Ko bo enkrat sproščen, mu mirno razložimo, zakaj takšno obnašanje ni bilo dobro. Smo preveč jezni, da bi ga tolažili? Postavimo sebe v time-out. Ko bomo sproščeni, se pogovorimo z otrokom, kaj si želimo, da bi otrok naredil drugače. Lahko začnemo: “namesto da si udaril bratca, ko ti je vzel vlakec, kaj bi lahko drugega naredil?”
Predvidevamo, da tisto, kar deluje na enem otroku, deluje tudi na drugem
Najboljši način za reševanje joka vašega sina je, da se spustite na njegovo višino oči in mu pojasnite, da se morajo njegova dejanja spremeniti. Ampak vaša hčerka je bolj agresivna in noče poslušati.
Rešitev: Razvij drugačne metode.
Enostavno je otroka kriviti, ko naša tehnika za disciplino odpove. Ampak “da bi dosegli želeno vedenje, bomo za vsakega otroka morali uporabiti različne načine,” piše Aviva Pflock, soavtorica Mommy Guilty. Medtem ko lahko en otrok reagira na ustno opozorilo o tem, kaj je sprejemljivo, lahko drugi potrebuje posledice, ko se neprimerno obnaša – na primer izklop igralne konzole. Biti odločen z enim otrokom in ravnati z občutkom z drugim, ne pomeni biti nedosleden. Je le prilagajanje različnim potrebam in učnim prijemom, pravi Pflockova. Kazen mora ustrezati prekršku – in otroku.