Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti

Mamica v stiski prosi za pomoč. Njena 4 letna hči je zelo divja, po cele dneve nori, ima hude izpade trme ali tantrume in nikakor se ne znajo s tem spopasti. Edino, kar pomaga in hčerko pomiri, je udarec po riti.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka – psihoterapevtka, stažistka relacijske družinske terapije, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona mamici odgovarja:

Ravno sem vam želela odgovoriti na vprašanje glede vzgoje vaše 3,5 hčerke, pa žal ni več objave … sklepam, da ste se počutili obsojani in da komentarji niso bili najlepši. Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok …

Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov. Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, tudi kar na zs, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma. Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10 m – enega leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar še zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritve. Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma, kako jih naj shendla. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in nujno rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mi lahko pomaga predelati to stanje. Ce mi tukaj pademo in otroka osramotimo (in otroka npr. ponižujemo, češ, kaj se dereš, kakšen pa si, lej, spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner. Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite … na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Dobrodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo … ipd. Kaj ste vi doživljali doma? Kako so vas pomirjali vaši starši? Če ste dami doživljali doma nasilje, vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače. V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Ce si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (FDI, ŠRCD, Zavod Iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.

Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos. Samo pogumno na to pot, niste sami.❤️

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor