Kako bi umirila otrokove izbruhe in trmarjenje
Staršem svetujem pri vzgoji otrok. Najpogostejša vprašanja, ki mi jih zastavljajo, so povezana z neposlušnostjo, upiranjem in trmarjenjem otrok. To se pogosto dogaja pri dveletnih otrocih, včasih tudi pri mlajših in tudi pri večjih, najstnikih.
Piše Zinka Ručigaj
To se dogaja zato, ker nekateri starši nimajo dovolj odločno postavljenih meja in ker ne gradijo otrokove pozitivne samopodobe. Seveda se pri tem prepletajo način vzgoje, vzgled, postavljene meje, pozornost do otrok, zaupanje, izgradnja pozitivne samopodobe, navajanje na samostojnost, navajanje na igro, kako sprejemamo jok in naša reakcija ob tem. Vse to so pomembni elementi vzgoje, ki jih moramo upoštevati. Seveda pa je pomembno, kako vse te elemente vzgoje med seboj prepletemo in kdaj začnemo z vzgojo otrok. Vedeti moramo, če se nam upira dveleten otrok, potem bo z njegovim odraščanjem raslo njegovo upiranje. Res je, da se otrok pri dveh letih začne zavedati svoje osebnosti, starši pa smo tisti, ki ga moramo pravilno usmerjati, da zraste v samostojno, zrelo in tudi dovolj močno osebo. Pomembno je, kako to naredimo pri otroku, ki je bolj uporen, in kako spodbudimo otroka, ki je bolj zadržan.
Pri bolj zadržanem otroku zadostuje pohvala z nekaj spodbude in jasno postavljenimi mejami.
Več truda pa moramo vložiti v vzgojo tistih otrok, ki že zgodaj, morda že pred prvim rojstnim dnevom začnejo s trmo in izpadi. To, kar imajo starši najpogosteje za trmo, je otrokov čustveni izbruh. Pri mlajših otrocih so čustva močno razvita. Otrok jih še ni sposoben nadzorovati. V takih situacijah nas otrokovi izbruhi močno razburijo. Ker smo oboji razburjeni, v takem stanju ne rešimo ničesar. Najprej moramo poskrbeti zase in se umiriti. Še bolje je, če o takih trenutkih razmišljamo naprej in se na to pripravimo. Spoznati moramo, zakaj se otrok tako odziva. Že ob najmanjši malenkosti se pokažejo otrokova močna čustva. Morda si le želi biti v našem naročju, si želi naše pozornosti, morda smo nekaj naredili malo drugače, kot si je zamislil sam, morda pijača ni v pravem kozarcu. Takšne in podobne malenkosti otroka razburijo in pokažejo se močna otrokova čustva. Tega otrok ne počne nalašč. V takem trenutku sam ne zmore ničesar. Sedaj močno potrebuje nas, starše. Pomembno je, da ga razumemo. Če mu lahko ustrežemo s svojo bližino, ga pomirimo na ta način. Če mu ne moremo ugoditi v njegovi želji, mu povemo, da ga razumemo, da si to želi, vendar tega ne more dobiti. To večkrat ponovimo in poskrbimo, da ostanemo mirni. Razumevanje njegovega čustvenega stanja otroka umiri. Včasih hitro, včasih za to potrebujemo daljši čas. Včasih otrok brca, otepa z rokami in nogami. Takrat le ostanemo v njegovi bližini in ga umirjamo z razumevanjem. Ko se otrok s pomočjo našega razumevanja toliko umiri, da dovoli, da ga objamemo, ga pomirimo še z objemom. Poskrbimo, da otrokove čustvene izpade vedno pomirimo na ta način. Tako so njegovi izpadi vse manj pogosti in manj intenzivni. Otroka pa učimo, da nam pove, kaj želi. Pri dojenčkih in mlajših otrocih, ki še ne govorijo, pa nam je lahko v pomoč znakovni jezik.
Pomembno je, da otroka in njegove izbruhe razumemo in umirjamo z lastno umirjenostjo.
Nasvete o vzgoji otrok lahko prebirate tudi v dveh mojih knjigah. Prva je Otroško srce je zaklad, druga pa je Vzgoja kot drevo v zdravi rasti.
- Kaj je vzgoja otrok - 10. 7. 2017
- Zakaj čustveni izbruh pri otroku - 15. 5. 2017
- Kako bi umirila otrokove izbruhe in trmarjenje - 22. 3. 2017