Namesto kaznovanja

Suzanne Hammond predstavlja delo Alethe Solter o pomembnosti solz in nudi dvajset alternativ za kaznovanje.

Mahatma Gandhi je dejal: »Če želimo ustvariti resnični mir na svetu, moramo pričeti z otroki.«

Ob upoštevanju sedanjih razmer v svetu je videti, da je doseganje miru nemogoča naloga: naloga, ki zahteva velike in radikalne spremembe. Filozofija “ozaveščenega starševstva” Alethe Solter ponuja ravno to – revolucionarni pristop k razumevanju otrok in odnosov, ki jih imamo z otroki. Njene tri knjige Ozaveščen otrok, Solze in napadi besa, ter Kako pomagati otrokom vzcveteti, ponujajo edinstven pristop k starševstvu. Ta pristop lahko spremeni naš mikrokozmos – svet naše družine, pa tudi svet na splošno – svet, v katerega bo otrok nekega dne odšel.

Ko sem se prvič srečala z Alethe Solter in njeno filozofijo ozaveščenega starševstva, sem se počutila nekako razbremenjeno in osvobojeno. Prvič sem začutila, da razumem potrebe svojih otrok in tudi svoje lastne potrebe. Pa ne samo to, temveč tudi kako na miren in premišljen način odgovoriti na te potrebe. To novo razumevanje mi je pomagalo reševati vsakodnevne težave brez vsakdanjega mučenja, borb, trpinčenja in nerviranja. Ta novi občutek osvoboditve je bil povezan z razumevanjem, da morajo otroci jokati in izraziti svojo jezo in frustracije, po drugi strani pa, da imajo nekoga, ki jih sprejema na sočuten način, poln ljubezni. To je bilo zame zelo pomembno, ker sem pred tem vedno naredila vse, da se otroci ne bi počutili prizadete, jezne, razočarane, žalostne ali besne. Moja ideja o dobri mami je, da naredi vse, da bi bili njeni otroci srečni. Niti na misel mi ni prišlo, da je tukaj mesto tudi za “solze in napade besa,” dokler nisem natančno prebrala Alethine knjige o tem. V središču te knjige je teorija, da se stres lahko omili s pomočjo solz in da vse več dokazov kaže na to “da je jok pomemben in koristen fiziološki proces, ki otrokom pomaga pri reševanju stresa”.

Solterjeva poudarja, da obstajajo različni viri stresa pri otrocih. Od vsakodnevnih situacij do velikih in resnih stresov (preseljevanje, razveza staršev, začetek šolanja). Kot primer je opisala kopičenje stresa pri štiriletni deklici, ki je jutro preživela v vrtcu:

“Kot prvo, ji nek otrok lahko poruši stolp iz kock, ki ga je zgradila. Potem bo morala počakati na malico, čeprav je že prej lačna. Nato vidi svojega prijatelja, ki pade z gugalnice in si odrgne kolena. Mogoče bo polila barvo po novih čevljih. In na koncu, še mama zamuja, da jo vzame iz vrtca in jo odpelje domov. Do trenutka, ko je prišla njena mama, je bila ta deklica že pod velikim stresom.” (Solter, A. 1998, Tears and Tantrums.)

Deklica potrebuje razlog, da začne jokati, vendar je razlog le izgovor za solze – preprosto način, da se osvobodi stresa, ki se je nabral tekom dneva. Sprožilec bo lahko že zlomljen piškot ali nekaj podobnega, nekaj povsem neznatnega. Te razloge starši pogosto napačno razumejo in poskušajo rešiti problem. Vse to pa se samo nalaga na že nakopičeni stres pri otroku.

Ko se naravni mehanizmi za odpravljanje stresa zatrejo, bo otrok pokazal kakšno drugo obliko vedenja, ki mu pomaga pri izhodu iz stresa. Solterjeva ga imenuje “vzorec nadzora”. Eden prvih takšnih vzorcev je cucelj ali duda, ki se uporablja za pomiritev otroka. Kasneje dudo nadomešča palec in še kasneje grizenje nohtov, žvečenje pramenov las, grizljanje pisala in tako naprej. Prične se lahko tudi s pretiranim dojenjem, ko otrokova mati ponudi dojko vsakič, ko otrok prične jokati. Dojenčki pogosto potrebujejo malo joka pred spanjem, da se sprosti napetost, ki se je ves dan kopičila in če je ta potreba po joku napačno tolmačena kot potreba po hrani, bo takšen otrok lahko razvil napačen vzorec, pri čemer bo svoja čustva potlačil v zameno za hrano. Otroci pogosto dobijo sladkarije, da bi se umirili, ko jokajo, se poškodujejo ali so v kakšni drugi težki situaciji. To pa lahko v odrasli dobi pripelje do prenajedanja in iskanja tolažbe v hrani.

Na podlagi tega osnovnega načela, da se morajo otroci (in odrasli) izjokati, da bi zmanjšali napetost, je Solterjeva sestavila seznam možnosti odzivanja na osnovne otrokove potrebe za izogibanje stresu. Zajema širok spekter vprašanj in težav – otrokovo potrebo po igri, ljubezni, pozornosti, točnih informacijah, primernem okolju, potrebo po pravici do izbire …

Solterjeva to slikovito predstavi v svojem delu  “Dvajset alternativ kaznovanja otrok“.