Kaj bo, če naredim nekaj, česar ne dela nihče?

Kaj bo, če naredim nekaj, česar ne dela nihče?

Se verjetno tudi vi kdaj vprašate, kaj je vzgoja? Stremimo k samoregulaciji, ki vključuje notranjo disciplino, samoiniciativnost in sodelovanje. Prav tako je cilj spontanost in avtentičnost, ki vključujeta notranjo motivacijo, empatijo, sočutje, vztrajnost in soustvarjanje na bolje.

Ali vse to res lahko vzpostavimo le s pravili, korigiranjem, določanjem in pogojevanjem?

Ste morda pomislili, da namesto tega lahko delujemo v polju dogovora, razlikovanja, usmerjanja in soodločanja.

Le kam pa se življenje obrača? Se kdaj počutite kot v vrtincu, v katerega vas vleče, kajti če ne skočite gor, ste “out” za celo družbo. Kmalu pa se spin dvigne in ni več pravega smisla. Omotici od vsega sledenja ritmu in tempu, ki smo ga sami skreirali, ni konca in kraja. Skočijo dol le pogumni, drugačni.

Tudi še kdo bi, pa pravzaprav ne ve, kako? Ne ve, ali bo skok preživel? Ne ve, ali bo tam kaj bolje … tam, ko se neha vse vrteti … vrteti od konforta, zahtev, praznine, obveznosti in izpolnitve kriterijev, ki so izgubili zdravo poanto … ja, in ni konca in kraja.

Kaj bo, če naredim nekaj ,česar ne dela nihče? Si danes upati stopiti iz okvirja, ki je umišljen in s katerim smo s prepričanjem zrasli. Se kdo poigrava s to mislijo? Kaj je tisto, kar veže, da ne presekamo spon, ki zagotovo dušijo?

Zdaj vemo marsikaj drugega in kako bi lahko bilo drugače … A samo vemo. Nismo še tega dobesedno ponotranjili in utelesili. Zato smo ponosno negotovi.

Se tudi v vas zbira kot energija, nekaj, kar kaže na to, da boste kmalu naredili drugače, ker tako ne gre več?

Se kdaj sprašujete, koga se pravzaprav bojite, če bi izstopili iz vrtinca in zakaj morate biti v tem spinu?

V minuti, ko sprejmemo odločitev, je vsega konec. Piš obmolkne in umirjenost naravnega ritma in dihanja narave nas prepoji? Ste o tem kdaj razmišljali in to čutili?

Seveda je postavljeno vse na glavo, ko ni več tempa, v katerega smo brezpogojno verjeli. Ko zahtevam rečemo ne, začnemo lahko ustvarjati na novo, drugačne poti.

Poti, ki združujejo in ne tekmujejo, poti, ki dvigujejo vseživljenjsko vibracijo.

Poti, ki učijo iskrenosti do sebe, samoodgovornosti, samoregulacije in soustvarjanja za skupno dobro.

Poti, kjer se odpre srce, ne vzdržijo sprenevedanja (ker nas je strah, da ne bomo tako dobri kot drugi), sebičnosti (ker nas je strah, da bomo imeli manj kot drugi), prelaganja odgovornosti na druge (ker nas je strah, da delamo narobe), ignorance (ker nas je strah, ker, če pokažemo, da nam je mar, nas izkoriščajo) …

Vsega tega ne moremo sproducirati z odnosi in vzgojo skozi pogojevanje, zahteve, korigiranje, ustrahovanje, z izpolnjevanjem navodil … Tako se ne aktivira samoregulacije ampak razvije en kup obrambnih mehanizmov, kako preživeti. Tako se ne vzgaja spoštovanja, ampak prikrito ljubosumje, manjvrednost in upor). Tako se ne vzpostavlja notranje discipline, ampak agresijo. Na ta način ne širimo ljubečih dejanj, ampak škodoželjnost … In zakaj? Zato, ker smo kot otroci bili prikrajšani za čutenje lastne vrednosti, prepoznavanja svojih občutkov in čutenj. Naš prav ni bil nikoli dovolj dober in bomo že videli, ko bomo zrasli …

Ko smo zrasli, smo se morali precej boriti za samozavest in vero v sebe, da smo vredni. Kar nekako se nam zdi, da le tako lahko pridemo do dobrega v sebi. Vse to v podzavesti delamo naprej v odnosu do naših potomcev. Tudi če vemo, da ni potrebno.

Vse te spone lahko prekinemo šele, ko se odločimo z zavedanjem narediti drugačne korake in napor ob tem, da opustimo strah, ki nas zadržuje … kaj bo potem, kaj pa, če … ker preprosto nimamo izkušnje, da se red, samodisciplina, samoiniciativa, empatija, sočutje, dobra dela ter prijaznost razvijajo z ljubečimi odnosi v varnem in spodbudnem okolju, kjer ne diktirajo zahtev v določenem času, ampak je prostor in čas, da vsako seme skali v svojem tempu in ritmu. Pa smo pri starem reku in uvidu, da dobro seme kali dolgo časa. Torej, zakaj potem sploh še dopuščamo v sebi pritiske in pospeševalce, ki seme (nas in naše otroke) dobesedno posilijo, da vzklijemo prej in rodimo iz proporcev (nekaj na željo in ne glede na dano naravno vsebino)?

Se tudi vam zdi, da benteči odrasli ne kažemo prav nič drugega kot zatrti otroci v izrazitih razvojnih nujnih fazah Jaz in Ne, ki so tu zato, da zlezemo skozi razvojno nalogo naprej v višje integrativno bistvo človeka. Težko smo varen okvir in spodbuden vzor otrokom v razvoju, kadar sami reagiramo iz povsem istih nagibov in razvojnih potreb. Vsi, ki zlezejo preko, z gotovostjo dopuščajo varen prostor tistim, ki še niso, da lahko zlezejo naprej in se ne prerekajo z njimi za svoj prav in čigava bo obveljala. Kaj ni to zares ironično in nič kaj kulturno in humano … zahtevati nekaj, kar veš, da ne gre (to je spoznavno učno polje v obdobju JAZ in NE od (4 do 20+) … ko in če zlezemo naprej, se v nas naseli uvid samoodgovornosti, akcije-reakcije, samoregulacija in predvsem spoštovanje in toleranca do raziskovanja vsega tega pri tistih, ki še niso zlezli naprej.

Vse bolj se kaže, da se prav otrokom v teh razvojnih nalogah diktira in se jih ukrivlja s strani tistih, ki sami pravzaprav potrebujejo navodila od drugih, kontrolo drugih in delajo tako zato, da zadovoljijo model uspešnosti, ki pa z dejanskim uspehom nima prave zveze (to je pravzaprav sebično dejanje, kjer sebe prepričujemo, da smo nekomu pomagali, a v bistvu smo mu odvzeli življenjsko izkušnjo, ki ga gradi, pokazali smo mu, da brez nas ne more in da ni dober). Pokazali do njega in njegovega načina, postopka in truda nestrpnost, ker ni izpolnil po naše, naših pričakovanj. Lahko pa bi dali vero v njega, da zmore, ga spremljali, na kakšen način bo izvedel naš dogovor, ki smo ga predhodno sklenili in držali prostor, da se to dejansko zgodi, ker je otrok/človek sam zlezel naprej, brez da neučakano in razočarano reagiramo, ko se moti, spotika, zgreši in neštetokrat poizkusi.

Šele ko zlezeš naprej, zares lahko izpostaviš možnosti drugačnih poti, pokažeš na različna izhodišča in držiš prostor, znotraj katerega se dogajajo koraki napredka za vse ostale. Ja, šele takrat, ko si sam zlezel preko. Zato pa so razvojne naloge v vsakem življenjskem obdobju. Te pa mora predelati vsak sam in ne na ukaz in v diktiranem času, kdaj se spodobi. Spodobi se dati prostor in čas za rast in razvoj in opazovati in srečati korake, ki jih nekdo drug pravkar odkriva.

Morda nadgrajuje nekaj, česar še sami nismo odkrili, a ker smo starejši, mu vsiljujemo v tistem obdobju svoje prepričanje in svoj prav, kako bi moral nekaj prav takrat in to po naše. Še najmanj dolgoročno uspešen je trenutni uspeh, ki ga naredimo po navodilih.

Življenje je proces in učenje raznolikosti. Je sprejetje stalne spremenljivosti, s katero se učimo sodelovati/živeti. Ni uboganje navodil in formule za uspeh, ker je zares ni. Niti ni gradnja strategije, ki uči naravni tok sprememb podrejati in ukrivljati po svoje. To vodi v odmik od resničnega notranjega zadovoljstva in danih možnosti videti iste stvari iz različnih zornih kotov.

Otrok se nikoli ne vpraša, kaj bo, če naredim nekaj, česar ne počne nihče s predznakom strahu pred neuspehom. Ima pogum in notranji vzgib. A ker ni tako, kot si je nekdo zamislil, se začne bati sam svojega vzgiba v sebi in raje čaka usmeritve in navodila. In kaj občutite vi, ko se vprašate, kaj bo, če naredim nekaj, česar ne dela nihče.

Andreja Semolič

Andreja Semolič

Andreja Semolič, prof. šp, vzg. in mednarodno certificiran Feldenkrais® praktik,izhaja iz zavedanja, da se človek razvija in izraža preko gibanja. Zavedanje skozi fizično manifestacijo preko giba in dotika v odnosu do dnevne nege dojenčka – človeka v razvoju, je inovativen in revolucionaren pristop do odnosa in vzgoje potomcev in bodoče generacije.

Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.

Več na: pedokinetika.si
Andreja Semolič
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor