Moja hčerka ne mara špinače, mojo sadno juhico pa
Moja hčerka ne mara špinače. Nikoli do zdaj ni zavrnila nobene nove jedi, zato sem se kar nekoliko navadila na to, da poje vse, kar ji ponudim. Količinsko ne poje veliko, a res ni izbirčna. Špinača in blitva pa ji ne gresta v slast. To sem najprej ugotovila, ko sem za kosilo pripravila običajno blitvo s pire krompirjem in mesom. Nato sem spekla špinačne žepke, pa je tudi ti niso navdušili. Ker sicer poskrbim, da zaužije dosti sadja in zelenjave, me ne skrbi, če nečesa noče jesti, je pa bolj preprosto kuhati za celo družino enako kot za vsakega posebej.
Za zajtrk najraje jem različno sadje z jogurtom in misliji. Poleti rada v skledico vmešam še kakšen list solate ali blitve. Tako sem storila tudi tokrat za najin skupni zajtrk in dobila jed, ki je na prvi pogled spominjala na kremno zelenjavno juho. Ema je je pojedla kar precej, torej – bingo! Bila sem kar ponosna sama nase, da sem se spomnila, da bi lahko tako spravila nekaj te rastline po njenem grlu.
Čez čas mi je prijeten sladkast okus v ustih zagrenil spomin na knjigo Vsak otrok se lahko nauči jesti, ki sem jo brala, ko sem ji začela uvajati gosto hrano. Ta knjiga se mi je zdela v večini napisana tako, kot tudi sama mislim, da je prav. In v njej med drugim piše, da se otrok rodi s prirojenim občutkom za lakoto, žejo in tudi sitost. Novorojenčka ne moremo prisiliti k sesanju, če se je napil mleka do sitega. Ko malo zraste in začne jesti prve kašice, nam nazorno pokaže, da ima dovolj, ko jih izpljune. Zgodba pa se obrne, ko otrok zraste še malo – takrat ga lahko na nek način prisilimo, da poje več, kot bi želel sam: lahko od njega zahtevamo, da poje vse, kar ima na krožniku ali mu stlačimo v usta tisti zadnji grižljaj, ki ga je pustil in rekel, da ne more več. Tudi odrasli včasih jemo kar in kadar to ni čisto po naši volji: včasih jemo, ker nam je dolgčas, potem ker se tako spodobi ali da ne bomo metali stran. Tako preslišimo notranji glas, ki nam pravi, da smo siti ali da nam zdaj res ne bi prijala določena hrana. Sicer pa – koliko in kako naj sploh še slišimo ta notranji glas, če so ga že od ranega otroštva zatirali in nam s tem sporočali, da drugi bolje vedo, kdaj smo lačni ali siti in katera hrana je dobra za nas, kot pa mi sami, ki imamo naravno vgrajen sistem, ki poskrbi za vse to, le slediti mu moramo?
Zaključila sem, da bom še naprej skušala ohranjati hčerkin notranji mehanizem za uravnavanje občutka sitosti. To pomeni, da bo še naprej lahko pojedla toliko, kot bo želela in kar bo želela. Po drugi strani se ji bom trudila privzgojiti spoštovanje do hrane in zavedanje, da vsi otroci nimajo mize polne hrane, med katero bi lahko izbirali, ampak so srečni, če sploh lahko dajo karkoli v usta.
Sadna “juhica” – recept
Sestavine
(zadoščajo za dojenčka in mamico, ki lahko doda še poljubne mislije ali oreščke):
- 1 banana
- 1 breskev
- nekaj listov špinače
- 3 žlice jogurta
Priprava sadne “juhice”
- Banano olupimo in nadrobimo na kose, ki jih damo v posodo, v kateri bomo s paličnim mešalnikom lahko sestavine zmešali, lahko pa uporabimo blender.
- Breskev po želji olupimo in narežemo na koščke.
- Dodamo oprane liste špinače in vse skupaj zmešamo z mešalnikom.
- Vmešamo še jogurt in postrežemo.
Uporabimo lahko poljubno sadje. Banano in breskev sem izbrala, ker sta sladki in prikrijeta nekoliko grenak okus špinače.
Sem tudi umetnica, rada sem drugačna in rada ustvarjam, zato izdelujem unikatne poročne izdelke in tako nevestam pomagam narediti njihov poročni dan res sanjski.
Sem pa tudi ljubiteljska kuharica in slaščičarka. Moje recepte lahko spremljate na Oblizni prste si.
- Polentina obarnjenka z marelicami – recept - 14. 11. 2016
- Občutljivost proti odpornosti - 7. 4. 2016
- Namesto lizik raje ponudite jabolka! - 11. 3. 2016
