Kaj je družina?

Zame je družina najranljivejša in hkrati najmočnejša celica. Je prostor najmočnejše osebne transformacije. Je dar, je nekaj edinstvenega in neponovljivega. Je prostor nenehnega učenja, spoznavanja in odpuščanja. Je skupek nevidnih vezi, ki pa vežejo najmočneje in za vse življenje. Je kraj, kjer se vsi člani vsak dan učijo ljubezni, potrpežljivosti, iskanja novih, boljših poti. Je motiv, da se razvijate in delate vsak dan stvari bolje, drugače.

Kaj je družina?

Družina je zdravilni vir in je najbolj natančen vodnik zdravljenja, če mu le sledite. V družini, kjer so odnosi resnično intimni, nastane prostor, kjer imate največjo možnost osebne transformacije. Starši ste tisti, ki ste vsak dan znova pred izzivi, kako stopiti čez ovire, ki vam prihajajo na pot in pogosto morate, če hočete ovire uspešno prestopiti, spremeniti pri sebi marsikatero prepričanje in marsikateri vzorec. Zame je družina najmočnejša celica osebne transformacije.

Gre za preoblikovanje in preobrazbo miselnih, čustvenih, čutenjskih in vedenjskih vzorcev. Gre za dvig zavesti, za razvoj sočutnosti, strpnosti in resnično brezpogojne ljubezni. Starša sta tista, ki imata zaradi otrok največjo in najmočnejšo motivacijo, da transformirata svojo bolečino in presežeta svoje vzorce, vendar to morata storiti zaradi otrok, nikakor pa ne na otrocih. In to je izziv. To je doživljenjsko delo.

Torej je družina celica, kjer vsi neprestano rastete. Kolikor to zmoreta starša, toliko se otroci v družini lahko resnično razvijajo, razvijajo svoje potenciale in razvijajo svoje darove. Tam, kjer starša ne zmoreta čez svoje ovire, tam ne bosta zmogla zares videti svojega otroka. Zato le ta ne bo mogel polno razvijati sebe, ampak se bo v tem delu namesto s seboj, zavestno ali nezavedno ukvarjal s staršema. Ne gre drugače, ker je od njiju odvisen. Od staršev je namreč odvisno njegovo življenje. Na začetku fizično, kasneje psihološko.

In čeprav se otrok fizično od staršev sčasoma osamosvoji, se mnogi odrasli psihološko nikoli zares ne osamosvojijo od svojih staršev. Vse preveč je nevidnih patoloških vezi, ki vežejo in uničujejo družine, ne glede na to, koliko so starši in otroci stari, kajti na psihološkem nivoju, so vsi še otroci. Zato je nujno, če želite svojim otrokom dobro, da ozaveščate lastne vzorce.

Če ne veste, kaj točno je tisto, kar bi morali ozaveščati in kje bi se morali razvijati in rasti, ne skrbite, otroci vam bodo to nezmotljivo pokazali. So zrcalo, odsev, odmev vse vaše preteklosti, ki se zrcali v sedanjosti. In ko se trudite za njih, naredite največ tudi zase. In to je najglobja transformacija in najčistejša ljubezen.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor