4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – gibanje je nagon
Otrok se bo gibal, pa če je vam to všeč ali ne. Primarnost gibanja se kaže v tesni povezanosti razvoja živčevja in možganov. Torej, če želimo, da bo naš otrok razvil svoje potenciale, ko bo odrasel, mu moramo v najbolj zgodnjem otroštvu dati čim več gibalnih izkušenj. Kajti vsaka mišična napetost, ki jo otrok sproži zato, da bi videl ali dosegel, kar ga zanima, nujno sproži motorični program, po katerem se odvije gibanje telesa, ki omogoči, da otrok zadovolji svoji radovednosti po spoznavanju novih predmetov, okolice, itd.
Avtor: dr. Milan Hosta
V prvih letih življenja otrok kot goba vsrkava informacije iz okolja in eden od najbolj verodostojnih in bogatih načinov spoznavanja je otip. Zato bo otrok težil k temu, da se čim več stvari dotakne z roko, jih dvigne in približa ustnicam. Tako bo hkrati spoznal več lastnosti tega predmeta. Zato pravimo, da je gibanje prvi in nagonski način spoznavanja sveta, v katerem se je znašel novorojeni otrok.
V tem duhu je torej treba omogočiti otrokom veliko gibanja in jih ne pod pretvezo manjka časa ali miru in nevarnosti odlagati v »lupinice«, voziti z vozičkom, ker se nam mudi, ali pa jih pustiti pred ekrani ure in ure. In pozorni moramo biti na to, kako nas otrok v svojem jeziku in navadno nezavedno, ker gre za nagon, opozori, da mu manjka gibanje.
Nemirnost, jok, vstajanje v vozičku, sezuvanje copatkov itd. so lahko vse načini iskanja dražljajev in možnosti, da življenjska energija, ki teče skozi otroka, dobi svoj prostor. Nagona ne smemo zatirati, zato moramo otroku omogočiti, da ga primerno izživi in ga pri tem podpremo ter usmerimo. Če tega ne storimo, pride do frustracije in intenzivnih čustvenih stanj, ki jih otrok še ni sposoben zrelo predelati. V skrajnem primeru govorimo o travmatičnih izkušnjah, ki se vtisnejo v telo kot psiho-organske blokade, ki se lahko pojavljajo vse življenje kot nepotrebne napetosti v mišičevju ali kot patologije pri različnih funkcijah organov, neprimerno vedenje, neuravnovešeno izločanje hormonov ob določenih čustvenih stanjih, pretirane ali premile reakcije na določene dražljaje itd.
Spoznavanje lastnega telesa
Gibanju se ne moremo umakniti. Če se strinjamo, da je gibanje odlično sredstvo za spoznavanje sveta, poglejmo, kako daleč pustimo otroku, da osvaja svet.
Zgoraj smo govorili o najmlajših, katerih gibanje je še zelo omejeno. Pri dojenčkih je spoznavanje z gibanjem omejeno na tisto, kar dosežejo. Kaj kmalu jih radovednost prisili, da se začnejo kobacati in doseči tudi tisto, kar je malo dlje. Bodo že nekako. In ko to poskušajo, se srečujejo s svojimi lastnimi okončinami, jih spoznavajo in preizkušajo možne načine premikanja rok, nog in trupa. Pogosto jih to veseli in ponavljajo v nedogled, brcajo, premikajo ročice, se dvigujejo. Dokler to delajo bolj na mestu, se starši vsakega novega giba veselijo z njimi. Zatakne pa se, ko svoje telo usposobijo in spoznajo do te mere, da se začnejo spretno premikati po prostoru.
Spoznavanje okolja – nevarnosti ali le neprijetnosti
Lazenje po trebuhu, plazenje po vseh štirih, kobacanje v sedečem položaju in kotaljenje preko boka so prve oblike gibanja, ki otroku omogočijo pot v samostojnost in ga pospremijo na čudovito raziskovalno dogodivščino. Otrok na tej dogodivščini nabira prepotrebne izkušnje, ene bolj druge manj prijetne.
Zato tisto, kar starši morda vidijo kot napako ali nevarnost, on morda dojema le kot neprijetnost, na podlagi katere se uči. In da pri tem kot skrbni starši ne bi zatrli nagona po gibanju in osvajanju sveta ter ga posadili nazaj v lupinico, je dovolj, če umaknemo iz prostora, ki ga je otrok sposoben osvojiti tiste res nevarne stvari, ob katerih se lahko poškoduje. Če bo pri tem zmečkal TV spored, ki ga je dosegel na klubski mizici ali poslinil kakšno nogo od stola, mu ni ravno treba zagreniti življenja in prepovedovati okušati sladkosti življenja. Ko bo enkrat ugotovil, da stol ni užiten, da je trd, topel in lesen, ali hladen ter jeklen, bo iskal drugje.
Pustite mu da pretipa kar le zmore in je varno. Namreč skozi tip spoznava različne strukture in teksture površine predmetov, njihovo prevodnost toplote, tudi njihovo gostoto, težo, mehkost, trdnost, krhkost, upogljivost in podobne lastnosti.
Če predmete nese k ustnicam, ki so sploh čutne, je to znamenje učenja s pomočjo tipanja, hkrati pa v telo vnaša snovi, ki so na teh predmetih in s tem gradi svojo imunsko odpornost. Tudi na tak način se otroku krepi toleranca na dejavnike okolja, imunski sistem pa je primoran iskati obrambne odgovore proti neželenim vsiljivcem, bakterijam in virusom.
S tem, ko otrok z gibanjem osvaja svet, se uči tudi o tem, da ni vse najbolj prijazno človeku in da mora ohranjati prefinjeno občutljivost na dejavnike okolja ter spoznati, do katere mere se organizem lahko prilagodi, kje pa je pametneje, če ne drezamo naprej.
Telesna izkušnja kot dober temelj kognitivnim spoznanjem
To učenje, ki je posledica nagonskega raziskovanja sveta preko prvih gibalnih izkušenj, je izjemnega pomena in spominski odtis se trajno zapiše v telo. Pri tem gre dobesedno za izgrajevanje telesnega, mišičnega, gibalnega in taktilnega (z otipom stvari pridobljenega) spomina. Bolj kot je bogat telesni, mišični, gibalni in taktilni spomin, boljša podlaga se ustvarja za kasnejše nadgrajevanje in shranjevanje vse bolj abstraktnih kognitivnih informacij.
In bolj kot se mora otrok telesno, gibalno in taktilno potruditi, da doseže svoj cilj, spozna nov predmet ali pridobi novo zahtevnejšo gibalno izkušnjo, bolj pri tem napenja tudi svoje miselne kapacitete ter v možganih ustvarja motorične programe, ki bi mu omogočili premakniti dele telesa tako, da bo pri tem uspešen. In ko uspe, je premo sorazmerno z vloženim trudom veliko tudi zadovoljstvo ob tem. Tako se gradi samozavest in ohranja motivacija ter vztrajnost, da otrok ne obupa že pri najmanjši oviri.
Prirojena sposobnost samostojnega gibalnega opismenjevanja
Gibalni nagon se kaže tudi v tem, da otroci osvajajo naravne gibalne vzorce, četudi jih v to ciljno ne usmerjamo. Poleg omenjenih plazenja, lazenja in kotaljenja, so osnovni gibalni vzorci še: hoja, tek, skoki, meti, brce, potiskanje, vlečenje, vrtenje, plezanje in podobno. Tem oblikam gibanja pravimo gibalna abeceda. Iz tega torej izhaja koncept gibalnega opismenjevanja, ki je obvezen del učnih vsebin v predšolski dobi in ga mnogi vrtci postavljajo kot prioritetno skrb.
Na prvi pogled se gibalna abeceda ne zdi nič posebnega. Je nekaj, kar nam je dano po naravi, nekaj, kar se zgodi, če otrokom damo prostor in čas, da izživijo svoj nagon po gibanju. In prav v tem grmu tiči zajec. Danes otrokom ne damo niti dovolj prostora niti dovolj časa, da bi se narava v otroku razigrala in ga popeljala čez vse radosti gibalne abecede. Današnji otroci nimajo »kilometrine« gibanja. Imajo več krožkov, imajo več gibalnih informacij, znajo več športov … Nimajo pa zadostne količine aktivnega prostega časa preživetega brez nadzora staršev ali trenerjev, kjer bi se soočili z netipičnimi situacijami, ki se pojavljajo v naravi ali med vrstniki. Nimajo prostora za potepanje, kjer med prijatelji velja vsi za enega in eden za vse in je hierarhija jasna ter delitev vlog spontana.
Poskrbimo za varnost, nato otroka pustimo k samostojni igri
Če še enkrat preberemo zgoraj omenjeni seznam gibalne abecede lahko takoj ocenimo, da nekaterih osnovnih stvari otroci v dnevni sobi ali v igralnici pač ne morejo pogosto početi. Sploh pa jim z odraščanjem otroške in dnevne sobe postanejo pretesne in potrebujejo vsaj vrt. Še bolje pa kar park, zunanje igrišče, cestišče ali pa travnike in gozdove. Kljub temu, da z lahkoto prikimamo takemu razmišljanju, se takoj, ko ne vemo točno, kje je naš otrok, zdrznemo. Tako močno nas na nezavedni ravni drži strah, kaj pa če se kaj zgodi, da otroku prepovemo igro, kjer nimamo vsega pod nadzorom. Da imamo čisto vest, mu raje plačujemo krožke in kupujemo gradove za naše vrtove. Otrok pa potrebuje le vrstnike in dovolj prostora, ki ga z lastnimi močmi ter vzdržljivostjo radovedno raziskuje, na novo oblikuje in svobodno tam kraljuje.
Gibalno opismenjevanje seveda nikoli ni samo gibalno. V gibanju so vselej skriti še drugi aduti. S pomočjo gibanja namreč otrok spoznava zakone narave. Spoštovanje pred gravitacijsko silo se zgradi ob neštetih padcih in bolečih delih telesa. Mali fiziki se na gugalnici spoznavajo z navorom in hitro ugotovijo, da je treba podaljšati ali skrajšati ročico, da se lahko dva gugata ritmično, čeprav nista enako težka. Cel kup je takih znanj, ki jih najprej izkusimo z ali na lastnem telesu, potem pa se jih v šoli učimo na abstraktni ravni. Zato velja, da so motorično spretni otroci načeloma tudi intelektualno spretni oziroma imajo vsaj dobre predispozicije za kakovostne kognitivne procese. Gibalno opismenjevanje je tesno povezano tudi s čustvi, telesno samopodobo ter splošno samozavestjo, o čemer bomo spregovorili v naslednjih prispevkih.
4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – uvod
Prva skrivnost : gibanje je nagon
Druga skrivnost: kinetična (gibalna) modrost otroka
Tretja skrivnost : razigran in razmigan otrok je najlepši otrok
Četrta skrivnost: Tekmovalnost
- 4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – Tekmovalnost - 3. 5. 2017
- Vabilo na Playness seminar z dr. Milanom Hosto - 25. 4. 2017
- Vabilo na playness seminar z dr. Milanom Hosto - 16. 3. 2017